Igor Lah lahkó ima láhko laško Delo

To fotografijo sem posnel s terase na Dunajski 7 — nad poslovnimi prostori KS Naložb in CEEREF, podjetij Igorja Laha — in objavil na Instagramu po njihovih podatkih pred 42 tedni. Kot ponavadi, kadar si ne morem kaj, sem cinično pripomnil: “Lepo je zviška pogledat na Delo.” Preveč časa sem preživel na Delu, da se mi Črne vdove in okolice ne bi zdelo fascinantno videti iz bližnje, toda povsem drugačne perspektive.

Ko preverjam v koledarju, kdaj točno je bila posneta, vidim, da smo imeli sestanek 3. julija 2014 ob 10:00. Pogovarjali smo se o ustanovitvi Fokuspokusa. Lah je prijazno gostil dva taka razširjena sestanka, dvakrat pa sem bil pri njem že prej že sam.

“Mnja, zoprno…”

Če še malo rekonstruiram, vidim, da ni bilo niti 14 dni po tem zadnjem sestanku, ko sem dobil mesidž s približno takšno vsebino: “Nerodno, da je soustanovitelj v preiskavi.” To sem sicer vedel že od jutra (pa ne iz policijskih virov) in sem lakonično odgovoril: “Mnja, zoprno…” — ali nekaj takega.

To je bilo res zoprno. Nismo ustanavljali gostilne, pri kateri bi komot bil soustanovitelj človek s slabim public imidž limitedom. Ustanavljali smo medij — in v Sloveniji je človek v preiskavi zadnja stvar, ki bi si jo pri tem lahko želeli.

Če sem čisto odkrit, meni bi bilo vseeno. Hotel sem ustanoviti ta medij in sem rabil investitorje. Kolega, ki me je in the first place poslal k Lahu na pogovor, je rekel, da je mislil, da je že clean. Bil pa sem toliko pragmatičen — ne toliko moralen ali celo papeški, da ne bo pomote —, da sem se zavedal, da nam Lahovo partnerstvo lahko škodi. Če bi bil on zraven, bi nas naskočili, še preden bi sploh štartali.

Drugi partnerji so v glavnem razmišljali podobno. Eden je sicer rekel, češ, v tej državi pač ne morem vedet, kdaj bo NPU z novinarsko ekipo pozvonil pri meni. Drugi pa je to komentiral, no, jaz pa vem, da pri meni ziher ne bojo.

Kakorkoli, na koncu smo se strinjali, da gremo naprej brez Laha. Napisal sem mu vljuden mail, da mu želim vse dobro in da se bo resnica že izkazala, ampak da bi njegova udeležba lahko kompromitirala projekt. V tem stilu. Odgovoril je, da ima sicer čez glavo tega, da mu nameščajo afere, ampak da ja, nič hudega in brez zamere.

Po eni strani mi je odleglo, ker je bil to neprijeten task, po drugi pa sem bil vseeno malo slabe volje, da smo ga skenslali.

Pri poslovnežih mi je všeč, da so pragmatični. V svetu, ki ga sam bolje poznam, vsi nekaj komplicirajo in se ukvarjajo z diapazonom čustev od naklonjenosti do zamer, od simpatij do zavisti, od domišljavosti do prezirljivosti. V politiki je podobno. V biznisu pa tega ni — ali vsaj manj. So bolj realni.

Kdo je primeren/neprimeren

Danes mi je po svoje žal, da Laha ni zraven. Vse se je dobro izteklo, ampak vseeno. 

Morda je tudi njemu žal. Ali pa je samo čakal na boljšo priložnost. Ali pa sem mu morda dal idejo?

Ko sva enkrat lani spomladi — mislim, da ravno na moj rojstni dan — sedela v njegovi pisarni in me je spraševal, zakaj sem šel (dva, tri mesece prej) z Dela, je dal vedeti, da misli, da ta zadeva na drugi strani ploščadi nima perspektive — poslovno seveda, pa tudi vsebinsko, češ, kaj se vse dogaja danes v medijih. Dobil sem občutek, da ga mediji matrajo, da pogreša glas razuma, realističnejšo, sprejemljivejšo, kredibilnejšo sliko družbe, ki gre na jezo in žalost medijev v totalno drugo smer, kot se njihovim urednikom in novinarjem pač zdi, da gre in da bi morala.

Če bo Lah od Laškega res kupil Delo, ne bo nobena katastrofa. Bolje on kot pa Delavska hranilnica oz. Sindikat energetike. Ko sem med 2002 in 2005 s Styrio poskušal ustanoviti nov dnevnik, so mi naprej metali cerkveno lastništvo avstrijskega izdajatelja. Na provokacije sem odgovarjal s frazo, ki zveni kot tipičen riman naslov v Financah: “Bolje nadškofija graška kot pa pivovarna laška.”

Odkar pomnim, tako imenovani mnenjski voditelji — insiderji iz medijev in z medijskih faksov — vsiljujejo mnenja, kdo je primeren za medijskega lastnika in kdo ne. In njihova mnenja v glavnem nimajo nobene zveze s kriteriji upravljanja. Give me a break. Vsesplošna in posplošena neprimernost medijskih lastnikov — obstoječih in potencialnih — v očeh novinarjev in urednikov je v glavnem obrambni mehanizem in uzurpacija dostopa do javnega mnenja, da bi se oni sami izognili implementaciji drugačnih, radikalno drugačnih mnenj o poslovnem upravljanju medijev, o katerem imajo tudi sami samo malo pojma.

Vse to pa pakirajo v moralno stanco transparentnosti, družbene odgovornosti, sindikalizma, državljanskega ozaveščanja, promocije dolgočasnih/irelevantnih vsebin in bla-bla-bla o tem, kar v glavnem samo njih zanima in mogoče še kakšnega nasedlega, indoktriniranega bralca.

Tajkunstvo je precenjeno

Tako imenovano tajkunstvo je skratka overrated. Ni najbolj higienično in pomirjujoče za družbene opazovalce, vendar je v glavnem medijski konstrukt. Tipična primerka sta pač Šrot in Petan: dobro, ta dva bi tudi jaz linčal, če bi bil bolj ozaveščen glede prvega in osebno maščevalen glede drugega. Ne moremo pa zdaj vsevprek primerjati tajkunov s tema dvema. Šrot in Petan sta (bila) liga zase.

Predvsem pa inkriminiranje tajkunov kar počez v resnici nima smisla, ker nimamo izbire. Na nove tuje lastnike pozabite, obsojeni smo na domače. A ne še na ljudi iz sosednjega vhoda. Slovenskim medijem cena še ni padla tako nizko, da bi si jih lahko privoščil kdorkoli iz srednjega sloja, ki bi se mu zahotelo v shopping, drag avto ali jadrnico pa pač že ima. Za medijsko lastništvo moraš imeti vsaj malo tajkunskega slovesa (in talenta) in soliden kupček denarja — predvsem pa ambicijo, živalsko voljo, da moraš nekaj narediti na tem področju in pometati te lenuhe in preužitkarje iz služb in trgu ponuditi nekaj res užitnega v okviru vzdržnega poslovnega modela.

Ne moremo biti izbirčni, kdo bo medijski lastnik. Ljudi sumljivega slovesa se kot lastnikov lahko otepajo mediji svetovnega formata, ne pa neke male, a preobljudene medijske manufakture v Ljubljani, kjer gre zaposlenim organsko na živce že neposredno nadrejeni, njihov bližnjik v hierarhiji — kaj šele tisti, ki si je z denarjem kupil vso pravico, da od njih pričakuje preklete rezultate.

Nobenega razloga ni, da bi verjeli, da je tako imenovani tajkun človek, ki v medijski organizaciji ne bi znal narediti reda in jo spremeniti v normalno, uspešno podjetje — in ji tudi omogočiti produkcijo zanimivejših vsebin, ki ne bi bile v nasprotju z zdravo pametjo.

Good luck, gospod Lah. Čeprav… Jaz na vašem mestu ne bi.