Michael Moore: sLOVEnia at first bite

Da je Slovenija pravi evropski biser s svojimi naravnimi znamenitostmi, pravljičnimi mesteci in nasmejanimi ljudmi, čivkajo celo novozelandski kiviji. A ta zapis ne bo opeval lepot naše podalpske državice. Ne, to ni reklamni potopisni komentar, temveč zgodba o ljubezni med mogočnim človekom filmskega sveta in kotičkom Evrope, kjer ljudje še kuhajo domačo hrano, kjer ima predsednik države prisrčno ribico s Twitter profilom, šolstvo pa je večinoma financirano iz javnega denarja.

Prišel, videl, hvalil

Ob omembi imena Michael Moore nas večina takoj pomisli na odmevne dokumentarne filme kot Fahrenheit 9/11, Sicko, Bovling za Columbine in Kapitalizem: Ljubezenska zgodba, ki jih je okroglolični 60-letnik posnel v zadnjih 13 letih. Režiser, scenarist in avtor je v svetu znan po tem, da ga ničesar in nikogar ni strah, nasprotno — loteva se tém, ki se jim večina najraje izogne.

V svojih projektih je razkrival problematiko kot nošenje orožja, ameriški boj proti terorizmu, izkoriščevalski kapitalizem in neučinkoviti zdravstveni sistem. Zato me je novica, da se je med snemanjem novega filma ustavil v Sloveniji, nadvse navdušila! Upala sem namreč, da bo njegova prisotnost morda prestrašila katerega od naših vrlih politikov in tajkunov, ki se zadnjih deset let borijo z okostnjaki iz omare.

A seveda se to ni zgodilo. Izkazalo se je namreč, da je gospod Moore naravnost navdušen nad našo državico, slovensko hrano in celo našim predsednikom. Resno?


“Všeč mi je, ker ima smisel za humor in super zlato ribico s Twitter računom,” je filmski ustvarjalec povedal o Borutu Pahorju. Seveda, sem si mislila, kaj pa še dober predsednik potrebuje! Kako bi bil Moore šele navdušen, če bi spoznal naše poslance, njihove hišne ljubljenčke, hobije kot igranje na orglice, jadranje in čebelarstvo. Ljubezen bi bila potem nedvomno še večja, zgodba pa še bolj osladna.

Shujšal skoraj 10 kil

Žal je imel Moore na voljo le nekaj dni, preden je odletel naprej. V tem času mu je uspelo posneti nekaj izjav vznesenih študentov, ki so mu navdušeno pripovedovali o mednarodnih programih, brezplačnem javnemu šolstvu. Verjetno mu niso pozabili omeniti tudi študentskih bonov za prehrano.

“V ZDA študenti zaključijo izobraževanje z dolgom v višini 20.000, 30.000, celo 100.000 dolarjev,” je potožil Moore in pripomnil, da je to v Sloveniji precej bolje urejeno.

Seveda je. Študira res lahko vsak. A kaj, ko jih potem tretjina z magisteriji in celo doktorati v žepu pristane na pokopališču sanj, bolj znanem kot Zavod za zaposlovanje. Tega seveda simpatični Michael ni omenil, saj ga je zamotila okusna domača slovenska hrana, zaradi katere je menda v kratkem obisku shujšal skoraj deset kilogramov! Dragi Michael, 15 odstotkov Slovencev hujša iz meseca v mesec, ker si ne morejo privoščiti niti hrane za družino, kaj šele obiska restavracije.

A to seveda ne paše v ljubezensko zgodbo, ki je navdušila Slovence do te mere, da smo se v nekem trenutku skoraj začeli trepljati po ramah in si govoriti: “Madonca nam je fajn! Vse tako pošlihtano! Bo že res, če je stric iz Amerike tako povedal!”

Že več let se zanima za nas

Moorov obisk Slovenije sicer ni bil naključen, saj je Pahorju pojasnil, da se že več let zanima za nas in nas je nameraval obiskati že pred začetkom snemanja zadnjih dveh filmov. Že med snemanjem filma o ameriškem zdravstvenem sistemu ga je namreč zanimal predvsem slovenski zdravstveni sistem: “Zanimalo me je, kako je tako majhen narod zmožen skrbeti za svoje prebivalce na  prijazen in pošten način,” je prodal slovenskemu predsedniku.

Ta pa ga ni vprašal, zakaj je potem v svojem dokumentarnem filmu Sicko Slovenijo omenil v rahlo kritičnem tonu. “ZDA so zdrknile na 37. mesto na svetu po kakovosti zdravstvene oskrbe, le z rahlo prednostjo pred Slovenijo,” je bilo rečeno v filmu, tik preden smo na posnetku zagledali nekajsekundni prizor humoristične nadaljevanke Naša mala klinika. Korektno seveda.

Tako kot ta izjava o novi Moorovi simpatiji: “V vašem predsedniku sem videl to, kar sem videl pri Slovencih čez teden — vera, da smo vsi na istem. In pri tem nas mora vedno voditi misel na skupno dobro, ne pa to, da uspe le peščici, drugi pa se morajo boriti za preživetje.”

Lepo, res lepo. A kaj, dragi Michael, ko tisti, ki vodijo Slovenijo, v resnici ne mislijo tako. Znajo pa take in podobne bonbončke prodajati v času volitev in ob imenitnih obiskih, kakršen je bil vaš!

Zgodba o eksotičnem narodu

Po kratkem, a sladkem obisku je Michael v četrtek zvečer odletel z Brnika neznano kam. V ZDA se bo vrnil z zgodbo o eksotičnem narodu, ki nima nafte in drugih naravnih virov, pa država vendarle toliko naredi za ljudi. Prepričan je, da bi to lahko bilo Američanom navdih.

Sem pa tudi pomirjena, da je na novinarski konferenci Moore povedal, da se mu zdi popolnoma normalno, da smo prebivalci kritični do svojega sistema, saj v njem živimo — čeprav sam kot zunanji opazovalec misli drugače.

Morda sem preveč kritična in tik pred občutljivim tednom v mesecu tudi bolj cinična kot običajno. Toda vsi, ki smo kdaj gledali njegove dokumentarce, vemo, da gospod še predobro pozna razmere v državah, o katerih govori v svojih filmih. Iskreno povedano, močno dvomim, da bi ga Slovenci lahko preslepili s potico, kranjskimi klobasami in solidno nahranjenimi študenti.

Veselim se že dneva, ko bo jasno, kaj je tematika njegovega novega filma, v katerega je tako dobrovoljno vključil tudi Slovenijo. Do takrat pa bom skupaj z drugimi sonarodnjaki uživala v tej novodobni ljubezenski zgodbi z Michaelom Moorom.

Opomba: Tekst je objavljen tudi na avtoričinem blogu A Room with a View of my Heart by Shia Jezebel pod naslovom Pravljica o tem, kako se je Michael Moore zaljubil v Slovenijo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.