Če niso chemtrailsi, je pa Janša
V filmski klasiki Hvala, ker kadite (Thank you for smoking) gledamo piarovca tobačne industrije, ki že v uvodnem prizoru prostodušno prizna, da je ena najbolj osovraženih oseb v ZDA. “Le nekaj ljudi na tem planetu ve, kako je, če si resnično zaničevan. Kaj jim lahko očitate? Preživljam se z zagovarjanjem korporacij, ki dnevno pomorijo 1.200 ljudi. Govorimo o dveh jumbo jetih moških, žensk in otrok,” razloži že na začetku.
Nick Naylor, ki ga brilijantno igra Aaron Eckhart, predstavlja vse, kar javnost prezira: korporacije, kapitalizem in zdravju škodljivo razvado. Ko mu v studio pogovorne oddaje za sogovornika pripeljejo mladeniča z rakom, postane njegova negativnost že skorajda komična.
J.J. — dežurni krivec
Vlogo Nicka Naylorja je v slovenski politiki prevzel Janez Janša. Dokaz za to je zadnja Delova anketa, v kateri je kar tretjina vprašanih za afero Veberkom — in politično krizo, ki je sledila — okrivila vodjo SDS. Brez kakršnegakoli medijskega insinuiranja in predvsem brez enega samega javnega nastopa, s katerim bi lahko Janšo povezali z afero, je za večino obveljal za dežurnega krivca.
Če je javnost pri čem izgubila stik s politično realnostjo, jo je v percepciji te afere — ki jo je brez kančka dvoma zakuhal Janko Veber. Da je kriv Janša, se po celih desetletjih političnih in medijskih vojn ljudem zdi samoumevno. To verjamejo podzavestno in brez vsakršne racionalne utemeljitve. Postajamo podobni lunatikom, ki vse pripisujejo chemtrailsom in podobnim zarotam zunanjih sovražnikov, največkrat personificiranih v Natu, ZDA, korporacijah in drugem.
A to ni samo problem SDS
Kar se morda zdi problem enega človeka — ali ene stranke — je v resnici širši problem Slovenije. Postali smo ujetniki klanov, ki zavestno negirajo vsebino in v politiko vnašajo zgolj geografske razsežnosti: Murgle proti Grosuplju.
Problem “Grosupeljčanov” je, da so v manjšini. Čeprav bo del desne politične javnosti to razumel kot krivico, je vendarle jasno, da bo na naslednjih volitvah — zaradi nesposobnosti vlade morda predčasnih — spet zmagal Nejanez Nejanša. Kdorkoli že bo nasledil Cerarja kot vodilni politik levice in glavni izzivalec predsednika SDS.
Vlada v senci
Zato je tudi vlada v senci, ki so si jo zamislili v največji opozicijski stranki SDS, projekt, obsojen na volilni poraz — košarica Nove Slovenije pa razumljiva.
Če bi hotela desnica resno ogroziti večno vladavino levice, bi projekt morala zastaviti širše. Povabiti bi morala neodvisne strokovnjake, nekdanje mladoekonomiste in zdrava jedra Državljanske liste in SLS in tako zasesti kar največji prostor na desni sredini. Šele tako bi volilcem ponudili nekaj novega, ne samo že videnega in doživetega v letih 2004 in 2011.
Steber uspeha bo skupni premierski kandidat, nekakšen desnosredinski Drnovšek, ki bi lahko prepričal večino volilnega telesa, odločanje pa premaknil od “proti SDS” k “za vlado v senci”.
Enako nesprejemljiv kandidat
Nobene potrebe ni, da bi bile stranke vlade v senci z njim enako zadovoljne. Morda je edina rešitev, da bi bile z njim enako nezadovoljne. Tudi Drnovšek je bil za voditelja LDS izbran zato, ker je bil enako nesprejemljiv za vse frakcije, ki so se borile za prevlado.
Do predčasnih volitev, ki jih napoveduje Janša, je še največ leto in pol. Prav toliko časa pred volitvami so ZDA že v vročici predvolilne kampanje — in tudi tam ne stavijo na iste obraze.
Čas bi bil, da jih posnemamo.
