V vrsti za pivo in burger: enako drugačni med drugače enakimi
Razen če svoje pripadnosti in nazorov namenoma ne skrivajo ali jih zanikajo? Še največ fanatične predanosti je opaziti na Pivo & Burger Festu, kjer se povprečni hipster v bonvivanskem transu obvezno postavi v najdaljšo vrsto. Verjetno misli, da bo šele med najbolj enakimi drugačnimi lahko najbolj drugače enak.
Analiza vzrokov sledi drugič, danes pa vam privoščim odkrit in minimalno cenzuriran seznam vrst, v katere sem se sam postavljal.
Odraščanje/samoiskanje malega Mihija se začne konec osemdesetih in se rola tja v pozna devetdeseta. Če sta bila tam, draga bralec in bralka, potem vesta, da smo odraščali v supermarketu subkultur. Dobesedno! Sreča ali nesreča? Pustimo stat in začnimo od začetka.
Še največ fanatične predanosti je opaziti na Pivo & Burger Festu, kjer se povprečni hipster v bonvivanskem transu obvezno postavi v najdaljšo vrsto. — [Ilustracija: Neja Engelsberger/nejaaka.]
Top Gun
Mislim, da mi je bilo enajst ali dvanajst let, ko sem zaznal gon, da želim pripadati še komu drugemu razen atiju in mami. Sklenil sem, da postanem nekaj! V kinu Union sem si s starima in bratom ogledal Top Gun in vse mi je postalo jasno. Tom Cruise bom! Z iztrgano 24. stranjo iz Stopa sem odpujsal do lokalnega frizerja, kjer je lokalni brivec Frido Pantar v moj novi stil investiral silne napore. Čeprav mu je približno uspelo in sem mu z navalom sošolcev, ki so Tomovo privlačnost odslej dosegali brez izrezane fotke, gotovo dvignil promet, je bil moj pilotski kredo pošastno slab. Predolge roke, preveč okrogel obraz, Ray-Ban ponaredkov pa na osnovnošolskih črnih trgih v tistih časih ni bilo.
Breakdance
Spet je bilo treba v kino. Tokrat na Beat Street, ki se ponaša z enim najboljših prevodov ameriškega hiphopa: “Dekleta iz soseske otresajo svoje seske…” Še danes vidim podnapise. Skratka, stvaritev se me je tako dotaknila, da sem sem se v centru vkrcal na enko še kot pilot F-16, v Šentvidu pri pošti pa že izstopil kot potencialni as electric boogieja. Črn kot oglje.
Ker pa je pri trinajstih — kot vsakdo ve — svet poln krivic, se je tudi breakdance epizoda izrodila v fiasko.
Hipi
Klinc gleda, bom pa hipi, sem sklenil. Ker ni bilo drugih referenc, ona pa ni trzala, se mi je takrat že davno preživeta hipuzeljska poza zazdela idealen poligon za to, da furam safr. Starim sem narabutal Hendrixa in Janis in od dilerja iz 8.B nabavil vrečo trave. Že res, da je smrdela po pici, toda placebo dela čudeže pri štrinajstletnikih. Na žalost pa preveč pasivna vloga užaloščenega hipijevskega bibliotekarja, ki tišči Castanedo pod pazduho, ni ustrezala ne mojemu temperamentu ne fizisu. Torej sem svoje mesto pod soncem iskal naprej.
Skin
Začela se je srednja šola, stari so postajali vse večji kreteni, jaz vedno bolj nestabilen, vse bolj je dišalo po osamosvojitvi in nacionalni identiteti. Idealen koktejl, da me je je že prvi teden dijaške zgodovine nek kujon napumpal, da so vsega krivi južnjaki, Židje in črnci. Napravil sem si ustrezno frizuro, se opremil z bomber jakno in bil cele tri mesece — torej do prvih batin, ki so kot po naključju sovpadale s prvo konferenco — skinhead.
Guitar hero
No, kmalu po tem, torej nekje v četrti konferenci, je v moje življenje vstopila nova obsesija. Kitara in njeni heroji. Seveda je dobri, stari Mick Jones kmalu postal prelahek plen, zato sem na šverc — kar pomeni potiho, da soborci panka niso posumili — začel brenkati bolj hipijevsko/rokovsko muziko. V nekem trenutku sem razmišljal celo o prestopu v kakšno grunge moštvo, a so me punce v štrikanih jopicah preveč odbijale. Ni se jim dalo dopovedati, da Courtney ni taka.
Pa pustimo moja mladinska erotična dojemanja za kdaj drugič.
Punk
Ker je bil med zimskimi počitnicami moj naci politkomisar odsoten, sem kmalu padel v kremplje drugemu. Dve kaseti, dva fanzina in dva petka je bilo dovolj, da sem se v šolsko klop čez 14 dni vrnil kot zaprisežen panker, ki nikogar na svetu ne sovraži bolj od tistih, ki mislijo, da so vsega krivi južnjaki, židje in črnci. Nazi punk fuck off! Še simbol anarhistov sem si želel z iglo, nitjo in črnilom vtetovirati v roko, pa mi je z rundo zgoščene ljubezni to preprečil ljubi fotr. Hvala.
Stabiliziran
Stanje se je nekje po šestnajstem, sedemnajstem bolj ali manj stabiliziralo. Razen občasno daljših las mi ni bilo več do stilskih ekscesov. Zapisal sem se muziki, vadil inštrument in poze, poskušal nekaj malega poskakovati po odrih in v tem miljeju vztrajal vsa študentska leta. Tudi ekipe nisem več nabiral na podlagi ideologij in glasbenih preferenc.
Nato pa sem se nekje pri petindvajsetih ostrigel na fanta, kakšno leto kasneje dobil prvorojenca in — tako kot tale zgodba —, postajal vedno bolj dolgočasen. Tako kot vsi.
Subkulturfrei
A glej ga, hudiča. Ko sem tole prebiral za seboj in razmišljal, kako je vse skupaj en ništrc in kaj lahko pametnega sploh potegnem ven iz tega ništrca, me je spreletelo.
Kaj pa, če je nova moda, ki zapoveduje, da nisi nič, da si subkulturfrei, naprednejša, zrelejša stopnja zavesti? Kaj pa, če gre za socialno evolucijo, za preskok potratne infantilne faze, ki žre energijo, konkurenčnost in mladost, za povrhu pa se je potem še sramuješ?
Verjetno je moj problem, da sem potreboval vsaj četrt stoletja in ducat frizur, da sem pristal med enakimi. V dolgi vrsti, ki čaka na svoj burger in pivo.