Brez zgodovinskega spomina v Sloveniji nikoli ne bo Googla

14.4.2015 / 05:50 Komentiraj
Včasih se sprehodim po “najlepšem mestu na svetu”. Ne, nisem eden tistih, ki bi brezglavo verjeli županovemu populizmu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zelo dobro se zavedam, da je Ljubljana mesto z urejenim starim jedrom, vse drugo v njem pa je daleč od odličnosti, ki jo verbalno razširja Zoran Janković.

Priznati mu moram vsaj to, da dela. Ureja in spreminja to, kar je bilo več desetletij povsem zanemarjeno. Moti pa me, da on in njegovi sodelavci nimajo posluha za nekoliko več svetovljanskosti.

Spomeniki in jeziki

In tudi to me moti, da ne verjame v zgodovinsko drugačnost prostora, ki ga je kot župan prevzel v upravljanje. Ljubljana ni samo še eno mesto več iz Jugoslavije in je tudi več kot srednjeevropska provinca s pridihom Alp. Z dolgo avstrijsko in veliko krajšo jugoslovansko izkušnjo. Marija Terezija in drugi cesarji so za slovensko sedanjost vsaj tako pomembni kot srbska dinastija Karađorđevićev ali Josip Broz Tito. Tu je tudi maršal Radetzky, pa še kdo bi se našel v dolgi zgodovini vladarjev Ljubljane in Slovenije. Pogrešam spomin na vse te ljudi. Pogrešam njihove spomenike.

In ko pogrešam pravilen odnos do zgodovine, pogrešam tudi znanje. Želel bi si, da bi vsi ali vsaj velika večina Slovencev poleg slovenščine tekoče govorila še nemško, italijansko in hrvaško. In angleško, jasno. Želel bi si, da bi se prvošolci učili vseh teh jezikov, da bi postala Ljubljana živahno politično, gospodarsko, trgovsko, kulturno središče na stičišču treh velikih evropskih kultur. Ni je evropske države, ki meji na štiri države, izmed katerih kar tri pripadajo eni od velikih evropskih kultur — romanski, germanski in slovanski.

Najboljši kadri z vsega sveta

Občutek imam, da Slovenci radi slišijo od tujcev, da so poseben narod. Naredite torej nekaj za to, da bodo v Sloveniji čez trideset let sedeži Googla, Coca-Cole in Siemensa. Da bodo mednarodne korporacije v Sloveniji zaposlovale deset tisoč ljudi, ki bodo delali samo v upravi in se ukvarjali z denarjem in razvojem. Da bo ob dveh milijonih Slovencev tu živel še milijon visoko izobraženih tujcev. Najboljših kadrov z vsega sveta. To naj bodo podjetja, ki bodo prek slovenskih računov obračala desetkratnik sedanjega slovenskega družbenega proizvoda. Ali sploh kdo razmišlja o takšnem razvoju slovenske družbe?

Ljubljana, 4. maj 1980

Pred dnevi sem si še enkrat ogledal eno od epizod dokumentarne mini serije o Titu hrvaškega režiserja Antuna Vrdoljaka. Pred časom je bil na sporedu tudi na TV Slovenija. Potem sem nekje našel še lanski dokumentarec, prav tako hrvaškega, v katerem se znani prebivalci nekdanje Jugoslavije spominjajo nedeljskega popoldneva 4. maja 1980, ko je v Ljubljani, streljaj od mojega mladostniškega domovanja, umrl Josip Broz.

Lahkotna in zanimiva oddaja, ki pa pomenljivo govori o tem, kako so odhod velikega voditelja Jugoslavije doživljali različni ljudje: novinarji, športniki, politiki, glasbeniki, običajni tovarniški delavci, upokojenke, branjevke na tržnici, zdravniki, šoferji, natakarji… Mnoge med njimi bi zlahka prepoznali, saj so v filmu nastopili tudi številni zvezdniki takratnega časa kot Lepa Brena, Zdravko Čolić, Goran Bregović, Slobodan Živojinović, Zoran Vulić, Aleksander Petrović in mnogi drugi… Žal ni bilo med njimi nobenega Slovenca. Verjamem pa, da izjave ne bi bile zelo drugačne od ostalih. Vsi se natančno spominjajo, kje so bili in kaj so počeli tistega pomladnega popoldneva.

Zolder, 4. maj 1980

Moj spomin je podobno živ. Bil sem še osnovnošolec. Tisto nedeljo je bila formula 1 za VN Belgije v Zolderju. Dirka navijačem ni ostala v trajnem spominu, saj je Didier Pironi s prednostjo več kot 40 sekund z ligier fordom zmagal pred Alanom Jonesom z williams fordom. S prijatelji smo skratka na ORF 2 gledali dirko, potem pa šli na betonsko ploščad pred blokom igrat nogomet. Moja mama je prišla na stopnišče, me poklicala in povedala, da je umrl Tito. Bila je dovolj moderna in odprta do mladine, da ni zahtevala takojšnje prekinitve tekme in nas vse poslala domov. Rekla je, naj odigramo do konca, potem pa gremo počasi domov. Da ne bo kaj narobe, ker v takem trenutku zganjamo hrup pred blokom. Ko sem prvič prišel do žoge, sem prijateljem povedal, da je umrl Tito.

Našo malo nogometno tekmo smo za razliko od tiste v Splitu med Hajdukom in Crveno zvezdo odigrali do konca, potem pa smo odšli domov — pred televizijske zaslone.

Pred televizorjem smo prebili večino naslednjega tedna. To ni bila samo naša notranja jugoslovanska utopija, da se je zgodilo nekaj prelomnega. Titova smrt je bila za ves svet nekaj prelomnega. Kot je povedal v filmu Goran Bregović, ki je bil takrat v Švici: “Ves dan so na televiziji govorili o Titovi smrti.”

Vladarski slovesi

Tita omenjam zato, ker sem v dokumentarcih dobil potrditev, da moramo na zgodovino gledati previdneje in upoštevati čas, v katerem se je nekaj zgodilo. Le kako bi izgledal podoben dokumentarec o vzdušju v monarhiji — tudi na Kranjskem — 29. novembra 1780, ko je na Dunaju umrla Marija Terezija? Bi bilo zelo drugače, če bi posneli film o tem, kako so ljudje doživeli 21. november 1916, ko je na Dunaju umrl cesar Franc Jožef? Ali o smrti Aleksandra I. Karađorđevića, kralja Srbov, Hrvatov in Slovencev, pozneje kralja Jugoslavije, ki je umrl pod streli atentatorja 9. oktobra 1934 v Marseillu? Mnogo ljudi je bilo ob smrti vsakega izmed vladarjev žalostnih, razočaranih, prizadetih… Morda tudi zaradi tega, ker odhodi monarhov vedno pomenijo tudi strah in negotovost za prihodnost. To je bilo še posebej čutiti prav ob Titovem slovesu.

Spomeniki so spomin in opomin, predvsem pa dajejo skupnosti smisel in jo vodijo med skušnjavami zapletenih zgodovinskih okoliščin, ki majhne narode velikokrat postavljajo pred težke odločitve.

Mesto brez spomina

Profesor Božidar Jezernik je v svoji novi knjigi Mesto brez spomina: Javni spomeniki v Ljubljani opozoril na nekaj, kar je temeljna težava Slovencev — njihov spomin, namreč. Že dolgo pred izidom te knjige sem se spraševal, zakaj Ljubljana ni svetovljansko mesto. Zakaj se s ponosom ne spominja in zaveda svoje zgodovine? Zakaj iz nje ne črpa moči za prihodnost? Koliko narodov se lahko pohvali s tako pomembnimi svetovnimi osebnostmi, ki so zaznamovale razvoj zgodovine vsega planeta? Kdo razen Slovencev bi tako mačehovsko ravnal s svojo zgodovino, ki sega od Marije Terezije in maršala Radetzkega pa vse do Josipa Broza Tita? Ki je bil — mimogrede — sin slovenske matere, o kateri v televizijskih spominih govori spoštljivo, nežno, z veliko mero ljubezni in poudarja njen vzgojni pomen na njegov kasnejši razvoj. Mar ni to nekaj, kar bi normalen narod znal zelo natančno opredeliti in postaviti na posebno mesto svoje zgodovine?

Spomin in opomin

Spomeniki so spomin in opomin, predvsem pa dajejo skupnosti smisel in jo vodijo med skušnjavami zapletenih zgodovinskih okoliščin, ki majhne narode velikokrat postavljajo pred težke odločitve. Kongresni trg bi bil verjetno najbolj primeren prostor, morda tudi lepo obnovljena ploščad pred parlamentom, kjer bi ti slovenski vladarji in velikani svetovne zgodovine morali najti svoje dostojno mesto.

A ne verjamem, da župan Ljubljane deli moje razmišljanje. Če bi ga, bi spomeniki že stali.

Berem o načrtih za prenovo učnih metod v slovenskem šolstvu. Logična nujnost tako majhne skupnosti, ki želi biti odprta v svet in svojo okolico prekašati z znanjem svojih prebivalcev, je znanje velikega števila jezikov. V dokumentarcu, ki ga omenjam na začetku, smo izvedeli, da je znal Josip Broz dobro govoriti nemško, rusko, špansko in slovensko, govoril pa je seveda še hrvaško, bojda tudi ukrajinsko, pozneje se je naučil še angleško. Bil pa je le kmečki sin iz Kumrovca v Zagorju, izučen za kovinostrugarja. A želel je postati nekaj več. O tem priča še ena anekdota iz njegovega otroštva. Ko je kot otrok delal pri premožnem stricu Javoršku v Podsredi, si je izdelal bič. Vprašali so ga, kaj mu bo bič, ko pa vendar nima konj. Odgovoril je: “Če imam bič, bom imel nekoč tudi konje.”

Še enkrat: jeziki, jeziki, jeziki

Ne razumem, zakaj že od samostojnosti Slovenije v osnovnih šolah od prvega razreda dalje ne učimo otrok treh tujih jezikov. Nekje do sredine osnovne šole bi morali dodati še četrtega. Vsi Slovenci bi morali zadovoljivo govoriti in obvladati vsaj jezika dveh pomembnih sosednjih držav, torej italijansko in nemško, ob angleščini bi se bilo dobro še naprej učiti tudi hrvaško, deloma s poudarkom na srbščini, da bi tudi mlajše generacije znale uporabljati cirilico. Na globalnem trgu bi bili tako Slovenci takoj mnogo več vredni. Naučiti zelo mlade več jezikov je najlažja pot do znanja, ki bo v življenju mnogim koristila. Nikjer v Sloveniji še nisem zasledil te ambicije. To je ambicija, ki bo rezultate prinesla šele čez desetletje ali dve. Poglejte Luksemburg, kjer vsi govorijo nemško, francosko in angleško. Ali pa Švico, kjer skoraj vsi govorijo nemško, francosko in angleško, mnogi tudi italijansko. Obe državi sta pomembni domovanji številnih mednarodnih ustanov in podjetij. Če bi ljudje razumeli tudi gospodarsko-finančni pomen nizkih davkov ter prijetnega in učinkovitega poslovnega okolja v lepi naravi, bi Slovenija naenkrat postala zanimiva za številne poslovne priložnosti.

Kongresni trg bi bil verjetno najbolj primeren prostor, morda tudi lepo obnovljena ploščad pred parlamentom, kjer bi ti slovenski vladarji in velikani zgodovine morali najti svoje dostojno mesto.

Preprost namig

Naj bo slovenski cilj, da bo v naslednjih treh desetletjih država pritegnila sedež kakega novega Googla. 

Eden izmed vodilnih politikov slovenske osamosvojitve dr. Ivan Oman je v dokumentarcu o prvih demokratičnih volitvah po 2. svetovni vojni dejal, da nima odgovora na vprašanje o tem, kaj je treba storiti, da bo Slovenija spet našla pravo pot razvoja. Tudi dr. France Bučar, ki je zadnje čase vse ostrejši kritik sodobne strankokracije, ki je uničila slovenski razvojni model, nima jasnih vizij, kako naprej.

Bojim se, da je največja težava v tem, da so naše politične stranke skoraj brez izjem postale lovišča tretje ali celo pete lige ljudi. Vsi, ki si želijo več in boljše, grejo drugam. Poglejte bolj pozorno, kdo prihaja na sezname kandidatov za ministre in kaj se potem z njimi dogaja — če namignem samo na zadnji dve aferi, stari komaj teden ali dva.

Božo Dimnik, lobist in podjetnik, ki je dolgo živel v Švici, je na kratko, a zelo natančno opisal problem slovenske politike. Rekel je, da akterjem primanjkuje predvsem znanja. Povsem se strinjam. Če bi bilo med ljudmi, ki se ukvarjajo s politiko — bodisi priložnostno ali poklicno —, občutno več znanja, potem lobisti ali strici iz ozadja z njimi ne bi mogli toliko manipulirati in jih usmerjati iz sence.

Slovenija je postala država več stoletij po tem, ko so nastale prve države na svetu. In če je med dobrimi dvesto državami Slovenija nastala med zadnjimi, bi morali veliko stvari posnemati. Ko se pojavi nov načrt ali potreba po izboljšanju oziroma spremembi, bi se najprej morali temeljito ozreti okrog sebe. Pa ne samo po Evropski uniji. Vse od Italije pa do Cookovih otokov, od Islandije pa do Južne Afrike. Za vsak problem obstaja dobra rešitev. Pravična, učinkovita rešitev, primerna tudi za Slovenijo. Prilagojeno bi jo bilo treba samo še udejaniti. Saj to ni tako težko, kajne? Tudi magisterija, napisanega ali prepisanega, za to ne potrebujete zelo nujno.

Nekaj spoštljivega spomina na velikane, ki so krojili slovensko usodo — pa če so bili Slovenci ali ne —, nikdar ne škodi. Problem je morda v tem, ker bi takšna zgodovinska zavest razgalila resnično majhnost sedanjih snovalcev političnega življenja in na piedestal zaslug postavila tiste, ki si tega sploh ne želijo, saj hočejo narediti samo nekaj dobrega in trajnega za svojo družbo.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v sredo, 8. aprila, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Sedež Googla v Sloveniji?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE