Vojnovićevi čefurji v Drami? Komaj čakam Ceco v Filharmoniji.

12.4.2015 / 06:09 Komentiraj
Dramatizacija romana “Jugoslavija, moja dežela” Gorana Vojnovića je gotovo ena slabših predstav v zgodovini SNG Drame.
NAROČI SE PRIJAVI SE

  • Gre za repertoarni spodrsljaj: čeprav je zgodba kao žalostna in govori o YU čudaštvih, bi vse skupaj bolj pasalo v Špas Teater.
  • Vojnovićevo recikliranje uspeha Čefurjev raus! in forsiranje fužinske interpretacije polpretekle zgodovine postaja nadležno.
  • Predstava je duhamoren, nepregledno, nejasno, nerodno režiran triurni remiks balkanskega melosa/patosa od vicev do trubačev.
  • V drugem, boljšem, krajšem, resnejšem delu je predstavo rešila Nataša Barbara Gračner s fantastičnim monologom. Vsaj nekaj.
  • In zakaj sploh v slovenskem narodnem gledališču dajejo komad, v katerem je ¾ besedila v srbščini/hrvaščini?
  • Umetno meglo v teatru človek še nekako tolerira. V tej predstavi pa so non stop kadili. Smrdelo je po čikih do balkona.

Goran Vojnović me spominja na tipe, ki so še dolgo po vrnitvi od vojakov pripovedovali zgodbice o nepomembnih doživetjih v JLA. — [Fotografije: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana.]

Sinopsis

Vladan Borojević (Marko Mandić) je sin oficirja JLA (Matjaž Tribušon), stacioniranega v Puli, in mame Slovenke (Nataša Barbara Gračner). Med jugoslovanskimi vojnami, ko so že v Beogradu in Novem Sadu, mu mati še kot otroku pove, da je oče mrtev. Z mamo se vrneta v Slovenijo. Ona se znova poroči, on pa čez deset let plus najde na internetu informacijo, da je oče v resnici vojni zločinec in da se skriva pred haaškim sodiščem. Odloči se, da ga bo našel in razčistil. Potuje v Brčko in Beograd in obiskuje fotrove kolege in sorodnike in poizveduje. Ne izve veliko. Mati mu končno razloži, da mu je rekla, da je oče mrtev, ker ni mogla več prenašati njegove vdanosti v usodo, v vojno, vere v vojsko in brezbrižnosti do družine. Vladan je stravmiran, sovraži svojo mater in ne more imeti normalnega odnosa niti s svojo neobremenjeno punco (s katero pač za hip pokoitira gol, ker Mandić). Slednjič mu očetov bivši soborec pove, da se oče skriva na Dunaju in da se lahko na njegovo odgovornost srečata. Iti ali ne iti, na koncu pa vendarle ja. Pogovor je brezploden, ne razčistita nič, ne razumeta se.

Vse to se dogaja med skladovnicami omar iz osemdesetih iz middle class jugoslovanskih stanovanj in na ozadju balkanskega veseljačenja in modrovanja, zbijanja dovtipov, resnobnega, zadrgnjenega razčiščevanja, preskokov iz enega časovnega obdobja v drugega in iz kraja v kraj, precej zmedeno, kot je na odru to pač še tem težje izvedljivo. Kot rečeno: večji del predstave je govorjen v srbščini, hrvaščini, bosanščini, pri tem pa nad oder kot v operah projicirajo slovenske podnapise. Skregano s to jezikovno pametjo pa je, da Darko Rundek, avtor izvirne glasbe, odpoje zaključni song v slovenščini. Bog se ga usmili.

Po poklonu igralcev prihrumijo na oder pravi, pravcati trubači in na veselje ljubljanske intelektualne smetane, ki se udeležuje slavnostnih premier, v živo užgejo poskočnico v neparnem ritmu.

V najbolj zabavnih primerih je Jugoslavija, moja dežela slaba kopija dobrih, starih srbskih ali katerihkoli jugoslovanskih filmov — píjanke, bizarnosti, cinizmi, aforizmi, srbska gostoljubnost, simpatična oholost ali omejenost vojnih lic, vmes pa neka obča mesta o konfliktih v Jugoslaviji, kot jih pač vidijo protagonisti.

Vojnović ni velik avtor in Ivica Buljan ni velik režiser. Oba sta stopila v prevelike čevlje. To ni za Dramo, no. Talent imata, vendar ne sežeta daleč. Še najbolj se jima je posrečil — kot rečeno — materin monolog, ko sinu pojasnjuje, zakaj mu je lagala, da je oče mrtev. Pa še tu ju je rešila NBG. Razen nje in epizodistke Zvezdane Mlakar (Mediha) ni bilo opaziti nobene posebne igralske stvaritve — če ne štejemo seveda ekshibicij v stilu Naše male klinike.

Pravljice iz JLA

Vojnović me spominja na tipe, ki so še dolgo po vrnitvi od vojakov pripovedovali zgodbice o nepomembnih doživetjih v JLA. Bolj ko so kondicijsko in/ali disciplinsko najebali in hujši idioti ko so jim poveljevali, večji frajerji so izpadli pred družbo, ki jih je hočeš-nočeš morala poslušati in zehala.

Tudi sam sem imel iz JLA na zalogi nekaj narativno zanimivih anekdot, vendar jih nisem rad pripovedoval, ker se mi je vedno zdelo, da je v njih nekaj protislovnega in bazično nezanimivega.

Vojnovićev roman Čefurji raus! mi ni bil nevšeč. Za razliko od večine avtohtono slovenskih pisateljev je tekst premogel nekaj šarma in žmohta. Seveda je pa to bila literatura na nivoju stripa: shematika, robat humor, poenostavljanje, uličarstvo in preklinjanje, za dobro vago pa emocije, ki jih zna vsakdo razumeti.

Nič ne rečem. Za prvi roman solidno in izvirno, v bistvu subnacionalen, subkulturno žanrski roman, benigni roman kvazi geta in kvečjemu nov glas, čefurski, tudi v redu — a prav nič več kot to.

Ko je Vojnović za Čefurje dobil Delovega kresnika (2009), sem privzdignil levo obrv. Toda v nadaljevanju je zanj dobil celo nagrado Prešernovega sklada! To je bilo nekaj takega, kot če bi na Slovenskih glasbenih dnevih podelili priznanje raperju Zlatku. Recimo.

Kapitalizacija čefurstva

Začudenje je bilo odveč. To še ni bilo nič. Kot velemojster samopromocije in kapitalizacije ene in iste uspešnice oz. tematike je Vojnović dočakal najprej dramatizacijo Čefurjev v Gleju, potem pa še predelavo v celovečerni film (ki ga je sam režiral). En roman, ena drama, en film — pa troedini avtor kot romanopisec, dramatizator in režiser himself!

Jugoslavije, moje dežele, naslednjega Vojnovićevega romana — za katerega je dobil še enega kresnika! (2013) —, se mi ni več dalo brati. Ni me prepričalo niti to, da so roman hvalili z besedami, da je Vojnović napisal nekaj resnejšega, zrelejšega. Nasprotno, to se mi je zdelo še bolj sumljivo.

In to spet še ni bilo vse. Ne pomnim predstave, ki bi jo že pred premiero mediji tako navdušeno promovirali kot Jugoslavijo, mojo deželo. Te dni so nas dobesedno zasipavali z intervjuji z avtorjem romana (in dramske priredbe) in režiserjem (Ivico Buljanom), pa z reportažami o uprizoritvi in razmišljanji o fenomenu jugonostalgije in jugoslovanskih travm.

Za krono vsega pa je včeraj, na dan premiere, Delo izšlo z nosilnim člankom na prvi strani — ne samo s fotografijo in podpisom, kot se v najboljšem primeru lahko zgodi gledališki predstavi (recimo Pandurjevi ali kakšni veliki, recimo Iliadi v zadnjem času) — in še za božjo voljo s Temo dneva (praviloma rezervirano za politične zadeve) in potem še z reportažo čez célo prvo (17.) stran kulturnega snopiča (s polstransko fotografijo) in potem še s polstranskim intervjujem z Vojnovićem (s četrtstransko fotografijo) in še enim člankom o že spet tem fenomenu Vojnović.

Potem pa pridem zvečer ob osmih v Dramo in grem čez tri ure in pol domov in gruntam, zakaj je bil ta cirkus sploh potreben.

No, prav: kaj je fenomen Vojnović?

Najprej so tu kulturni razlogi, ki se dotikajo tudi psihologije, družbene samopercepcije, talentov: 

  • Slovenski romani niso vsi zanič, vendar so v povprečju in v večini dolgočasnejši in manj komercialni od Vojnovićevih.
  • Karkoli že ima povedati, je Vojnović bolj pismen od povprečnega slovenskega pisatelja. Ne upa si nič takega, vendar si upa več.
  • Slovenska samopodoba je, da smo neduhoviti in nepismeni, medtem ko se Bosanci ali Srbi samo sprdnejo, pa je že smešno za crknit.
  • To je deloma res. A velik del njihovega humorja in uspešnosti v očeh Slovencev je v tem, da se znajo šaliti na svoj račun.
  • Slovenski intelektualci so fani tujega. Sovražijo svoj pop in tripajo na trubače, kólo in pošiljanje u pičku materinu, ajde.
  • Tudi SNG Drama mora od nečesa živeti: ne morejo igrati samo intelektualnih in nacionalnih avtorjev, ker je dolgčas.
  • Tudi mediji morajo od nečesa živeti: ni vsak dan političnega škandala, zato pač s pozornostjo sponzorirajo kulturne čefurje.
  • Nasplošno pa je Bálkan s čevapčiči v Guči in silvestrovanjem v Beogradu globalizacijski favorit povprečnega Slovenca.
  • Fužine so kul. Fužine Slovence inspirirajo. Ne vem, zakaj jih potem ne gentrificirajo. Pokupili bi stanovanja, ne.

Potem pa je tu še nekaj političnih razlogov, ki se tudi dotikajo psihologije in družbene samopercepcije:

  • Slovenci so se po osamosvojitvi nenadoma začeli čutiti krive za razpad Jugoslavije, ker je bilo tako boleče gledati te vojne.
  • Kriv je bil Milošević, ampak tudi mi smo bili krivi, ker smo ga provocirali z nezadovoljstvom v Jugoslaviji.
  • Za izbrisane se čutimo kolektivno odgovorne, kot da smo razpisali referendum in glasovali za izbris. Zato imamo radi zemljake.
  • Ker nam v krizi trda prede, se radi spominjamo udobnega, egalitarnega življenja v Jugoslaviji in prijaznih ljudi.
  • Slovenci se radi ukvarjamo z nacionalnimi travmami naroda i narodnosti Jugoslavije, ker lahko pozabimo na domače travme.
  • Naša bratomorna vojna ni za umetniške ambicije, temveč za brezplodno politično razčiščevanje. Pozabimo jo čim prej.
  • Spremljanje razčiščevanja trenj iz bivše YU in prikimavanje post festum amaterjem à la Vojnović pa je praviloma magistra vitae et artis.

Težko je bilo gledati ta jugoslovanski multikulti. Če se prav spomnim, bo letos dvajset let, odkar je v taisti Drami nastopil Peter Handke s svojim kontroverznim predavanjem o jugoslovanskih vojnah in krivicah, ki da se dogajajo Srbom. Ozaveščeni obiskovalci so mu žvižgali in vpili, naj utihne. Malo predolgo že to traja. Jugoslovanske travme niso stvar Slovencev, sploh pa ne tako karikirane, kot jih zna prikazovati Vojnović. Pri vseh razlogih za to, ki jih naštevam, ostaja slovenski kulturni interes za YU prtljago velikanska bizarnost, ki je po mojem ne razumejo več niti tisti, ki se jih res tiče.


Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela. Dramatizacija: Goran Vojnović. Režija: Ivica Buljan. Igrajo: Matjaž Tribušon (Nedeljko), Nataša Barbara Gračner (Duša), Zvone Hribar (Dušan), Maja Končar (Milena), Saša Tabaković (Vojak, Receptor, Stražar), Jernej Šugman (Emir), Bojan Emeršič (Brane), Filip Ekart Babić (mladi Vladan), Aljaž Jovanović (Enes), Marko Mandić (Vladan), Nina Ivanišin (Nadja), Zvezdana Mlakar (Mediha), Uroš Fürst (Danilo), Gregor Baković (Risto), Nina Valič (Živka), Iva Babić (Kosa), Lina Ekart Babić (Nataša), Gaja Pöschl (Jovana), Aleksander Cavazza in Črt Veselko (Mišo, alternacija), Valter Dragan (Dragan), Benjamin Krnetić (Mladen), (Uroš Jezdić in Dejan Panić (Harmonikar, alternacija). Scenograf: Aleksandar Denić. Skladatelj: Darko Rundek (Rundek Cargo Trio). Predstava traja tri ure in pol z enim odmorom vred. Premiera je bila v soboto, 11. aprila, ob 20:00.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE