V Sloveniji je veliko pametnih ljudi, mi pa intervjuvamo njihove frizerje

V Sloveniji je veliko pametnih ljudi. Resno.

Seveda je v to trditev že vključen nujni filter, ki ne prepušča tistih, ki sicer mislijo, da so pametni, a v resnici ne sodijo mednje.

Možganski potencial

Imamo torej veliko pametnih ljudi, ki imajo ob tem še privilegij, da je njihov glas slišen skozi medije. Imamo tudi nekaj dobrih novinarjev in urednikov, ki znajo sami, brez pomoči drugih oblikovati modre misli in usmeritve za boljše delovanje države. Tudi njih lahko slišimo oz. beremo njihove zapise v medijih.

Imamo tudi vrsto kolumnistov, ki so po osnovni profesiji ekonomisti, sociologi, politologi, psihologi in drugi -ogi in ki v kolumnah, blogih ali kako drugače poimenovanih zapisih sporočajo oblasti, kje greši in katero smer bi bilo primerneje ubrati, da nam bo vsem bolje.

Imamo skratka možganski potencial, ki dobronamerno, prostovoljno, brez velikih honorarjev in študij, redno, dosledno, nepopustljivo zapisuje ugotovitve, kaj gre v praksi narobe in predlaga izboljšave. Veliko tega gradiva je dostopnega vsem, ki imamo računalnike ali kako drugače sledimo dnevnemu dogajanju v medijih.

Sporočila oblásti v steklenici

Vsi ti zapisi pametnih ljudi pa niso namenjeni državljanom. Pišejo jih za tiste predstavnike oblasti, do katerih ne morejo, čeprav so jih volili. Pišejo v bistvu ministrom, državnim sekretarjem, predsedniku vlade. Nekaterim od teh občasno celo napišejo direktno pismo, a odgovora na to nikoli ni.

Kako doseči, da bo gluhi in slepi videl in slišal tistega, ki s temi čuti nima težav?

Marsikje po svetu — naprimer v Nemčiji, ZDA, Kanadi, Franciji, tudi v EU v Bruslju in v številnih drugih državah — so zato ohranili ali na novo ustanovili tako imenovani “svet modrecev” (angleško “wisdom council”, nemško “der Rat der Weisen”), ki pomaga predsedniku vlade ali drugače imenovanemu voditelju bolje slišati in videti in oblikovati boljše odločitve. Nič novega. Uveljavljen, zgodovinsko preizkušen model.

Sveti modrecev

Gre za absolutne avtoritete na svojem področju. Gre za predstavnike civilne družbe, neomadeževane ljudi, ki ne pripadajo nobeni stranki, nimajo nikakršnih nahrbtnikov, spornih plačil, plagiatov ali drugih družbenih grehov.

Načini oblikovanja teh svetov modrecev so različni. V Nemčiji jih predsedniku države predlaga parlament, od predlaganih pa jih predsednik Gauck izbere pet. Običajno so to profesorji, akademiki, vrhunski strokovnjaki.

Ljudstvo jih ponavadi sploh ne pozna. Pa vendar se nikoli ne zgodi, da bi civilna družba dvomila vanje ali da bi jih mediji glodali od pubertete dalje. Predsedniki vlad oz. držav jih poslušajo. Tudi Angela, recimo. Z njimi se dobi na posvetu ali večerji in izkoristi čas za modre odločitve. Veliki politični voditelji priznavajo, da ne vedo vsega.

Pri nas pa ne. Pri nas gre politika svojo pot. Politika ne sliši in ne vidi, kaj ji sporoča ljudstvo. Najvišji organ modrecev je parlament, ki ga v resnici spoštuje in ceni samo še peščica. Če sploh. DZ sprejema zakone, ki nas utesnjujejo, omejujejo, uveljavljajo prepovedi, nam grenijo lahkotnost življenja z vedno novim administriranjem. Odganjajo tujce, kot da so garjavi, in s tem preprečujejo vstop novih idej in kapitala. Najvišji izvršni organ je vlada, ki nam je z odstavljenim ministrom Vebrom in samoodstopljeno ministrico Markeževo dva tedna predvajala reality show, ki ga ne zmore sproducirati niti najbolj popularna komercialna televizija.

Predsednik države kot “oče naroda” pa očitno nima volje ali znanja in moči, da bi s svoje pozicije opravil, kar mu velevata funkcija in vest.

Čokolešnik in zajčki

Si predstavljate, kaj bi se pri nas zgodilo, če bi imenovali “slovenski svet modrecev”? Vse skupaj bi bil en velik hec. Samo še en reality show več. Mediji bi se zapodili v njihove domače kraje in vasi, intervjuvali sosede in jih spraševali, kakšni so bili ti modreci kot otroci, koliko žgancev ali čokolešnika so pojedli, ali so imeli radi zajčke. Saj res, kako pa kaj njihova bivša žena? Za izjavo bi povprašali njihovega frizerja in fitnes trenerja. V njihovi najljubši restavraciji bi preverili, ali pustijo tam kaj napitnine.

Nagnusno.

Naš predsednik vlade — pa saj sploh ni važno, kako se piše — bi nujno potreboval nasvete zares pametnih, razmišljujočih, široko razgledanih, nadpolitičnih ljudi. Ne jutri, ampak zdaj. Ta hip. Pozno je že. Ura tiktaka vse glasneje. Kot demokracija bomo dozoreli, ko bomo ne le našli prave modrece, temveč takrat, ko jim bomo to modrost tudi priznali.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v petek, 10. aprila, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Slovenski svet modrecev. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.