Telejanko Veberkom v večnih voliščih: Kaj pa zdaj?

Afera Veberkom je bila mogoče res samo prepir za OVS-ovo senco, vendar je spremenila razmerja moči med nekaterimi strankami. Vplivala pa je tudi na naše mnenje o politiki in na to, kaj politiki mislijo, da si mi o njih mislimo.

Skratka, poglejmo si trenutno stanje in razmerja moči na politični sceni.

Socialni demokrati

Za SD je vseeno, ali ostanejo v koaliciji — in predlagajo (in dobijo) novega ministra za obrambo — ali pa grejo v opozicijo. V vsakem primeru so se osmešili in izgubili kredibilnost in podporo.

Kratkoročno in kratkovidno gledano je za SD bolje, če ostanejo v koaliciji iz državotvorno-zaslugarskih, koristoljubno-koritarskih in psihološko-populističnih razlogov — sicer pa ne. Biti v vladi prinaša nekaj ničevega, v glavnem simboličnega, finančno težko vnovčljivega političnega prestiža, se pa zato lahko imaš za velikega frajerja.

Načeloma pa bi bilo mogoče bolje, če bi SD iz koalicije izstopili. Biti v opoziciji sploh ni tako slabo — sploh pa za luzerje te sorte. Materialno gledano je razlika zanemarljiva, psihološki učinek na volilce pa zna biti večji. Biti na oblasti dandanes ni nekaj, kar bi ljudje nasplošno cenili, prej nasprotno — obstaja velika verjetnost, da vas bodo zasluženo ali nezasluženo pogrizli.

Biti v opoziciji pa prinaša svobodo, privilegije in sinekuro igralcev na rezervni klopi. Ljudje jim bolj verjamejo kot pa neuigrani ekipi na terenu, ki si niti podajati ne znajo žoge, kaj šele zabiti góla. Biti v opoziciji pomeni biti general po vsaki bitki.

Če si ne bi želel, da SD čim prej izginejo s političnega prizorišča in se v večnih voliščih pridružijo LDS, Zaresu, SLS, bi jim dobronamerno svetoval, naj raje grejo v opozicijo.

A kakorkoli: v vsakem primeru — should they stay or should they go — bodo vsake kvatre uprizarjali komemoracije o aktualnem dogajanju v Sloveniji: šest do osem se jih bo postavilo v vlogo kuliserije v polkrožno vrsto za Židanom in pred kamero modro prikimavalo njegovemu izvajanju političnega bullshita.

Združena levica

V zadevi Veberkom je ZL igrala tvegano igro, ki pa se ji bo po mojem obrestovala.

Združeni levici je treba priznati, da je zelo načelna ali pa vsaj prefrigana stranka. Namesto da bi se oportunistično pridružila vsesplošni, vsedržavni, konsenzualni gonji proti človeku, ki je podrl dosedanji svetovni rekord Gašparja Gašparja Mišiča v disciplini politične omejenosti, zoprnosti, nevzgojenosti in teflonskosti, je ZL dosledno ponavljala mantro, da je Telejanko Veberkom ravnal dobronamerno in da sploh ni šlo za pravna/proceduralna/politična vprašanja, temveč za privatizacijska.

Upoštevajmo, da so bili SD in ZL v tej kolobociji v bistvu zavezniki. S to razliko, seveda, da tako rekoč odpadniški nadaljevalci vrste Kučan-Kocijančič-Pahor-Lukšič-Židan niso imeli česa izgubiti — ne zdaj ministrskega stolčka ali ležalnika na koalicijski plaži ne sedežev v DZ na naslednjih volitvah.

ZL je dokaz, da se splača biti v opoziciji, če znaš to izkoristiti. In da je opozicijski izkupiček lahko še tem večji, če imaš za zaveznike — ali vsaj v približno istem taboru, konkretno na levici — take cepce kot SD.

Afera Veberkom je spremenila razmerja moči na levici.

Karkoli že si o njih mislimo, politično, ZL je zdaj tista, ki definitivno definira in simbolizira levico. SD je stara stranka, stranka starih pokvarjencev ali vsaj brezveznikov in ovenelih fikusov — poglejte si no samo odžaganca —, ki so kljub svoji relativni mladosti že predolgo pri koritu in predvsem pregloboko v načinu etabliranega, a evidentno disfunkcionalnega načina političnega razmišljanja.

ZL pa je pri vsej svoji socialistični, če že ne naravnost komunistični zblojenosti moderna stranka, ki se zna presenetljivo dobro vrteti na političnem parketu tudi v gojzerjih, borosanah, birkenstockih, startaskah in crocsih.

NSi in SDS

NSi je tukaj pridobila že s tem, ker je bil zaslužni kolovodja razkritja Vebrovega mutenja Matej Tonin. Tudi v nadaljevanju zgodbe, dokler niso ministra končno odnesli z Gregorčičeve, se je dobro držal. Toninu napovedujem obetavno politično prihodnost. Samo naj do nadaljnega ne sili na čelo NSi ali celo poskuša ustanoviti novo stranko.

SDS je tokrat zamudila priložnost, da bi izpadla pametna. SDS je verjetno zamudila celo priložnost, da bi izpadla cinična.

SDS je tako ausglajzala, da nič več pametnega ne spravi skupaj. Res pa je, da sta vlada in parlament tako kompromitirana, da nihče več ne more izpasti pameten ali vsaj ciničen.

Sicer pa vodilno vlogo na desnici počasi, a zanesljivo prevzema NSi iz rok SDS. Z afero Veberkom se je ravnotežje še malo bolj nagnilo k NSi. In potem še malo z njeno zavrnitvijo pobude SDS, da ustanovijo vlado v senci.

Najboljša stvar, ki je v aferi Veberkom uspela SDS, je seveda Janševa zasluga. Ko sta se v četrtek zvečer z Vebrom na Twitterju zapletla v dialog, ki nikogar ni zanimal — nekaj v zvezi z Gotenico, JLA in bla-bla-bla —, je Janša Vebru zabrusil: “Butl”.

[Linka na Janšev tvit ne navajam, ker ne morem do njega. Blokiral me je. Citiram iz druge roke, kaj hočem.]

Resnici na ljubo nisem razumel, kaj je Veber sploh hotel povedati, a kakorkoli. Politični korektneži so začeli hitro nakladati o nivoju slovenske politične kulture, meni pa se je Janševa replika zdela posrečena. Zakaj pa ne? Prav čutil, slišal, videl sem, kako spontano je to bruhnilo iz njega — in le zakaj bi zdaj moralizirali, ko pa si je enkrat za spremembo našel pravo tarčo. Saj ni nikomur rekel, da je bajsa!

Na Twitterju je pred kakšnim mescem dni nekdo pripomnil, da je Veber “kognitivno limitiran”, jaz pa retvital, da bom kdaj porabil.

No, to. Pa je namesto mene Janša.

SMC in DeSUS

Cerarju je treba priznati, da je najbolj hladnokrven politik v zgodovini Slovenije. Kdorkoli bi bil na njegovem mestu v zadnjem tednu dni, bi že zdavnaj izgubil živce in vsaj kaj pikrega pripomnil. Cerar pa nič. Karkoli že se mu zgodi — pa čeprav po lastni krivdi —, vedno znova pripoveduje litanije s svojim najbolj monotonim glasom, kar so jih kdaj človekove glasilke proizvedle.

To seveda ni kompliment. Včasih si zaželim premiera, ki bi pred kamero tolkel po mizi, nekoga nadrl, rekel nekaj norega ali vsaj pametnega — pa nimam v mislih aforizmov/pahorizmov —, si povrtal po nosu ali kako drugače poskušal izstopiti iz sivega povprečja. Prepričan sem, da bi se slovenska politična higiena takoj izboljšala.

Na površju polikanost in počesanost, umirjenost in vljudnost, status quo in zdrava pamet, spodaj pa vse gnilo — to je najhuje.

Sicer pa ne mislim, da sta Cerar in SMC v kdo ve kakšni krizi zaradi vseh teh komedij, ki se dogajajo. Seveda so izgubili skoraj vso podporo in kredibilnost, ki so ju imeli — a nič ne dé!

Spomnite se Pahorjeve vlade in vlade Alenke Bratušek. Obe sta izgubili skoraj vso podporo in kredibilnost, ki sta ju imeli. Ljudje so se jima posmehovali in ju prezirali tako v celoti kot posamezne ministre in premiera/premierko. In kaj se je zgodilo? Nič. Pozneje sta sicer tako ali drugače predčasno padli, ampak iz drugih razlogov — ne zato, ker bi bili smešni.

Za Slovenijo je značilno, da padec kredibilnosti in podpore ter posmeh in prezir ne spodneseta vlade. Nekredibilne, prezirane, ridikulizirane vlade brez podpore so za Slovenijo naravno stanje. Posmeh, prezir, nespoštovanje, ironija niso dovolj močne emocije, da bi pomagale spodnesti vlado. Če hočeš pomagati spodnesti vlado, jo moraš sovražiti — tako kot so ljudje sovražili Janševo (vsaj drugo). Samo ob podpori takega sovraštva se bo našel nekdo, ki bo to politično in strankarsko operacionaliziral.

Katerakoli in kakršnakoli vlada lahko po mojem preživi mandat, če le ohrani dovolj trdno koalicijo nekredibilnih, preziranih, ridikuliziranih politikov brez podpore in z dovolj trdo kožo. Ta vlada je tega zagotovo zmožna — še tem bolj zato, ker nima omembe vrednega, dovolj nevarnega sovražnika. Ta vlada je na varnem, ker se je Janša potuhnil, Janković pa umaknil. Tako.

Aja, Erjavec. Ves čas se mi je zdel nervozen. Očitno je bilo zelo napeto. Pa saj ni važno.

Update ob 19:21

Seveda je bilo pričakovati, da se bodo SD odločili za slabšo, za vse slabšo varianto: da ostanejo v vladi. Komunikacija, koordinacija, usklajevanje, sodelovanje — v vladi s Socialnimi demokrati bo zdaj vse še veliko težje kot doslej. In vse to samo zato, ker so slovenski politiki prepričani, da je koalicijski odnos odnos dveh naveličanih in nekompatibilnih (četudi nepromiskuitetnih) zakoncev, ki se ne ločita samo zaradi ljubega miru, otrok, skupnega premoženja in kaj bojo ljudje rekli.