Sanje v retro šik rdečem klubu

Veliko opazovalcev mednarodnega dogajanja je bilo prejšnji teden presenečenih nad navdušenjem 46 držav za pridružitev Azijski banki za investicije v infrastrukturo. AIIB je ustanovila Kitajska — država, za katero še vedno pravimo, da je komunistična.

Stampedo držav, ki želijo prispevati svoj delež kapitala za potencialnega izzivalca Svetovne banke, je po poročanju New York Timesa osupnil celo Kitajce same. Med državami, ki bodo sodelovale v tako imenovanem China Clubu, je kar 14 članic G-20, skupine najmočnejših gospodarstev na svetu.

Kaj točno bo cilj nove banke, ki bo upravljala kapital v vrednosti 100 milijard dolarjev, še ni popolnoma jasno. Za mednarodne investicijske ustanove kot Svetovna banka in Azijska razvojna banka AIIB še ne pomeni neposrednega izziva, kaže pa na odločno željo po reformi oziroma reorganizaciji monetarnega sistema, ustvarjenega po 2. svetovni vojni.

V enem od naslednjih prispevkov si bomo ogledali geopolitične razsežnosti kitajske poteze. Danes pa se bomo osredotočili na to, kar nas je pripeljalo do teh sprememb.

Most med Kitajsko in Zahodom

Po dolgih letih spremljanja dogajanja na Kitajskem sem prepričan, da so moda, hrana in umetnost pomembno pripomogle k izgradnji mostu med postmaoistično Kitajsko in Zahodom. Zasluge za to ima tudi David Tang.

David Tang je radikalni šik podjetnik, ki zna domoljubje pretvoriti v posel in s tem v ključnih trenutkih pomagati Kitajski pri spreminjanju njenega imidža.

Tang je sin kitajskih beguncev, ki sta po komunističnem prevzemu oblasti leta 1949 prebegnila iz Kitajske v Hongkong. Družina Tang je tam nadaljevala svoje cvetoče nepremičninske posle. David se je rodil leta 1954 in pri trinajstih odšel v London. Tam je diplomiral iz filozofije in magistriral iz prava. Septembra 1991 je odprl svoj prvi China Club — v zadnjih treh nadstropjih stare art deco stavbe Kitajske banke v središču Hongkonga.

Klub je čez noč postal senzacija. Zaslovel je po retro šik interieru, zasnovanem in opremljenem po najvišjih kitajskih estetskih standardih. China Club je bil kombinacija sofisticiranih jedilnic v stilu šanghajskih čajnic iz tridesetih let in barov kot Long March, poimenovanem po herojskem pohodu Maove osvobodilne armade med vojno proti Japonski (in v tem duhu opremljenem). V intimi ločenih manjših sob v enem od nadstropij so se gostje lahko družili, klepetali, kartali ali igrali madžong, ne da bi jih kdo opazoval.

Del kluba je bila tudi knjižnica, bogato založena s knjigami o Kitajski in kitajski kulturi — in to s takimi, ki so bile v Ljudski republiki Kitajski prepovedane. Tudi umetnine in dekor niso bili po standardih celinske Kitajske. Portreti Mao Cetunga, ki so viseli na stenah, so bili naslikani s pridihom ironije, v živih barvah. Njihovi avtorji so bili mladi, neznani slikarji, ki so revolucionarne motive spreminjali v dekorativno umetnost. Predmeti kot luči, srebrnina, krožniki, pohištvo in celo ikonični predmeti iz obdobja kitajske revolucije so bili redizajnirani v duhu postmodernizma.

Ekskluzivnost, diskretnost, imidž

China Club je bil — in je še vedno — zelo ekskluziven, strogo privaten klub. Nahaja se v stavbi, ki je še vedno v lasti kitajske vlade. Kitajski uradniki in poslovneži ga uporabljajo za diskretne sestanke s tujimi partnerji. V klubu se je sklenilo že veliko poslov in preprodaj umetnin.

Toda najpomembnejša dimenzija delovanja kluba je bilo podiranje ideološkega zidu med Kitajsko in svetom ter vzpostavljanje novih omrežij med poslovnimi in finančnimi elitami na obeh straneh. Z zapeljivo kombinacijo umetnosti, hrane in mode je Tangu uspelo ustvariti bolj svežo, barvito in veselo podobo Kitajske — še zlasti ko je Tang sredi Pekinga — v palači, zgrajeni v 17. stoletju za sina cesarja Kangšija iz dinastije Čing — leta 1994 odprl še en China Club.

Kitajska elita je klub dojemala kot nekaj iz najbolj znanega klasičnega kitajskega romana Sanje v rdeči sobi, kjer “resnica postane fikcija; ko je fikcija resničnost in resničnost postane neresnična; kjer je neresničnost resničnost.”

China Club je bil prestižen tudi za zahodne diplomate in jetsetterje različnih korporacij, ki so živeli v Pekingu in si domišljali, da so kolonizatorji — in ki so bili za to pripravljeni plačati. Članarina je znašala 10.000 dolarjev. To je bilo dovolj za ekskluzivnost prostora srečevanja vzhodnih in zahodnih elit.

A to je trajalo le, dokler so Zahodnjaki plačevali račune.

Strežno osebje je bilo oblečeno v barvite, modernizirane maoistične uniforme ali v bolj resne tradicionalne obleke kvipao in frake. Takšnih scen, tudi kadar so se odvijale za visokim zidom, skrite pred javnostjo, kot v China Clubu, si še nekaj let prej ni bilo mogoče predstavljati. Kot da je Kitajska hotela dokazati, da se leto 1989 in pokol na Trgu nebeškega miru ne bosta nikoli več ponovila.

Toda v resnici te nove podobe države niso ustvarile kitajske oblasti, temveč David Tang, ki je s spremenjenim imidžem Kitajske poskušal pomešati elite dveh ločenih svetov. Hkrati je odprl tudi verigo trgovin Shanghai Tang. Trgovine, v katerih je prodajal replike inventarja iz China Cluba, niso promovirale samo privlačne podobe nove Kitajske, temveč so poskušale širiti občutek vključenosti in pomembnosti med posvečeno elito, ki je obiskovala China Club v Hongkongu ali Pekingu.

Leta pozneje, ko se je promoviranje kulture začelo odvijati na precej višjem nivoju z odpiranjem Konfucijevih inštitutov po vsem svetu — z njimi je upravljala seveda vlada v Pekingu, je David Tang prodal večino svojih podjetij, povezanih s Kitajsko. Tudi fizične trgovine Shanghai Tang so nedavno zaprli, zdaj delujejo le še kot spletne trgovine. Tang je še vedno lastnik China Clubov v Hongkongu, Pekingu in Singapurju, vendar o svojem projektu nikoli ni želel govoriti.

Kitajski korak naprej

Kitajska je zdaj pripravljena narediti korak naprej. Njeni voditelji so več kot desetletje dolgo pripravljali svoj globalni “kitajski klub”. Dai Xianglong, guverner Kitajske centralne banke, je 27. januarja 1999 povabil tuje in domače medije v velik hotel na Aveniji večnega miru, nedaleč stran od Trga nebeškega miru. Odzvalo se je več kot dvajset televizijskih hiš in okrog tristo novinarjev in dopisnikov. Za tiste čase je bilo to nenavadno številna udeležba — predvsem seveda po zaslugi govoric, da se Kitajska pripravlja na devalvacijo nacionalne valute renminbi. Novica, ki je pricurljala iz Pekinga, je bila objavljena v hongkonškem tisku in v trenutku povzročila paniko na svetovnih finančnih trgih. Poročevalci in televizijske hiše so pridrveli v Hongkong. V primerjavi s tujimi dopisniki v Pekingu so tisti v Hongkongu laže sledili dogajanju na kitajskih finančnih trgih in bolje poročali, kaj želi Peking povedati svetu. Zato je ob nastopu brezizraznega Dai Xianglonga pred novinarji v dvorani zavladala smrtna tišina. 

“Kot pristojna oseba vam lahko povem, da renminbija ne bomo devalvirali,” je oznanil direktor banke. “Renminbija nismo devalvirali med azijsko krizo in nobene potrebe ni, da bi to storili zdaj. Sem pa vesel, da je juan postal tako vpliven.” (Juan je drugo ime za renminbi.)

Sporočilo med vrsticami predstave, ki so jo za medije uprizorile kitajske oblasti, je bilo, da lahko s preprosto potegavščino zelo hitro povzročijo paniko po vsem svetu. To je bila prva PR vaja vse večje in pomembnejše Kitajske. Sledili so ji še mnogi drugi preizkusi. Na eni redkih tiskovnih konferenc Zhu Rongjija je nedolgo po tem incidentu nek tuji novinar, ki je informacije dobil od zaupnega kitajskega vira, kitajskega premiera vprašal, ali bo renminbi postal azijski evro. Kitajski premier na vprašanje ni odgovoril, duh pa je ušel iz steklenice. Poleg tega je bilo še veliko drugih znakov, v katero smer se premika Kitajska in kako poskuša pridobiti zanimanje mednarodne skupnosti. Večinoma je šlo samo za manjše prikaze njene hitro rastoče moči in iskanje potrditve v svetu.

Strogo varovani ogenj

Eden teh poskusov je bil nadvse smešen. Ko je Kitajska leta 2008 gostila olimpijske igre in je olimpijski ogenj potoval okrog sveta — od Aten do Pekinga —, se je Kitajcem popolnoma odtrgalo. Iz dogodka so naredili najbolj histerično varnostno operacijo v zgodovini iger. Ko je bakla potovala po svetu, smo bili priča scenam, kakršnih smo vajeni, ko po svetu potuje ameriški predsednik: ekipa, ki teče pred ekipo z ognjem, prerivanje med gledalci in agenti kitajske obveščevalne službe, ki so varovali ogenj, prerivanje med pripadniki kitajske varnostne službe in pripadniki varnostnih služb drugih držav… Pa vendar se nista oglasila noben medij ali vlada, ki bi rekla, da vse skupaj zgleda kot neumna, kvazivojaška kitajska operacija na tujem ozemlju.

Čeprav je pri olimpijskem ognju šlo za edinstven prikaz ekstremnega kitajskega nacionalizma, je neverjetna gospodarska rast ustvarjala trajnejše pogoje, v katerih je Kitajska lahko začela močno vplivati na preostanek sveta. Občutek, da je svet pripravljen na spremembe in da bi Kitajska, tako kot še nekatere druge propulzivne države, morala dobiti več pravic za pogajalsko mizo, je postajal močnejši in je nazadnje tudi prevladal.

Tega pa vseeno niso vsi takoj razumeli. Nedavno sem ponovno prebral poročilo Johna F. Burnsa, objavljeno leta 2009 pred londonskim summitom G-20. Legendarni poročevalec New York Timesa je v svojem članku, nabitem s čustvi in pričakovanji, razpravljal o ambicijah britanskega premierja Gordona Browna, ki se je v pripravah na vrhunsko zasedanje G-20 zavzemal za spremembe starega, zastarelega mednarodnega monetarnega sistema, utemeljenega na sporazumih iz 2. svetovne vojne.

Iz današnje perspektive je zanimivo, kako drugačno je bilo pred petimi leti pojmovanje svetovnega gospodarstva celo med svetovnimi voditelji. Burns je na primer poročal, da je Brown vztrajal, da bi Evropa morala biti na čelu prihajajoče reforme mednarodnega monetarnega sistema in ne ZDA. A le kako naj bi Evropska unija to storila brez enotne zunanjepolitične strategije? Brez skupne obrambe? Njeno gospodarstvo se še vedno bojuje z recesijo in visoko stopnjo brezposelnosti, glavnina trgovine pa se je že zdavnaj preselila iz transatlantske cone proti Aziji.

Brownov recept se je zdel absurden: nekdanji britanski premier je trdil, da je evropski trg s potencialnimi 500 milijoni potrošnikov, skupaj z evropsko moralno občutljivostjo, dovolj dober razlog, da Evropa postane vodilna svetovna sila. Ni čudno, da je nekaj mesecev pozneje izgubil na volitvah.

Se nadaljuje.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 4. aprila, na avtorjevi spletni strani Yondernews.com pod naslovom China Club. Verzija na Fokuspokusu je prevedena iz angleščine in editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.