WTF: Veličastna obletnica (v osrednjem časopisu)

Danes je 25 let od prvih svobodnih volitev. Zakaj je treba to proslavljati? Saj ne rečem, da ni bilo pomembno, ampak da morajo zato pripravljati državno proslavo v Cankarjevem domu, je pa neumnost.

Plus in minus

Ker sem pozitivec, si motive za obsesivno državotvorno komemorativnost razlagam kot stimulacijo in vzgojni ukrep: ker nam gre slabo, bi nas radi stimulirali z zgledi iz preteklosti. (Zakaj že bi naj bilo to pozitivno? Ker politično pokroviteljsko!)

Negativec pa bi rekel, da s proslavami in obletnicami hočejo samo odvrniti našo pozornost od tega, da nam gre vedno slabše in kdo je pravzaprav za vse to kriv.

Proslave so pop. Državna, državljanska pop kultura. Ker pa politiki in mojstri ceremonije, ki se jim vdinjajo, za to nimajo posluha, to na nas ne deluje ne pozitivno ne negativno. Tega ne jemljemo resno in ostajamo brezbrižni.

Bolj resno, čeprav nehote jemljemo medije. Zlasti seveda tiste, ki namenoma delujejo državotvorno. Iz njihovih prispevkov o praznikih in obletnicah spoznavamo, kako si podložniki — ne politični patriciji — predstavljajo simboliko demokracije.

Sindrom osrednjosti

Državotvorna medija sta RTV Slovenija in Delo.

Nekdo, ki piše in/ali prodaja tekste — novinar/komentator sam ali morda tisti, ki za njim bere (če obstaja) — mora biti prav zares funkcionalno nepismen, da se mu zdi fancy iztrgati iz teksta takšen stavek in ga s povečanimi črkami ponuditi kot vabo za zdolgočasenega bralca: “Obletnica izziva uvid v stvarne naloge družbe.”

Obletnica izziva uvid v stvarne naloge družbe? WTF?

Da je bilo Delo v dobrih, starih časih tako imenovani “osrednji” časopis, se mu še danes pozna: malo na nakladi, ki bi bila brez teh lovorik še nižja, malo pa tudi na stilu in vsebini.

Delo še danes urejajo tako, kot da mediji niso ločeni od države. Delo “kurirajo” tako, kot si navaden civilist predstavlja, da bi politik moral delati (in slaviti) državo.

To vem zato, ker opažam, da je Delo najboljše v tem, da se pozorno, programsko, uredniško, vnaprej pripravi na državne, demokratične obletnice.

Državotvorna logoreja

Tako so se recimo v torek na kar treh straneh — resnici na ljubo ne čisto celih, pa vendar na prvi, 2. in 3. — razpisali o 25-letnici “prvih demokratičnih večstrankarskih volitev v samostojni državi Sloveniji”.

Besedne zveze nisem dal v narekovaje zato, ker bi mislil, da volitve niso bile prve, demokratične, večstrankarske ali celo sploh ne volitve, ampak ker bi rad opozoril na slavilnostno logorejo: čeprav bi brez škode za učinkovito komuniciranje lahko rekli “prve volitve (v Sloveniji)” (12/24 znakov), raje uporabimo strašno sintagmo “prve demokratične večstrankarske volitve (v samostojni državi Sloveniji)” (40/70 znakov).

Seveda pa volitve (8. aprila 1990) niso bile “v samostojni državi Sloveniji”, temveč še v Jugoslaviji. Nič hudega. Po četrt stoletja je nov dan, ko je vsakomur dovoljeno dobronamerno potvarjati.

Seciranje

V oči je skratka najbolj bíla Tema dneva z OMG naslovom Ni težko videti by Janez Markeš. On je tisti, ki je napisal WTF poudarek: “Obletnica izziva uvid v stvarne naloge družbe.”

Vešč pisec v enem tekstu ne bo uporabil opaznih, izstopajočih, redkih, zapomnljivih, velikih besed več kot enkrat, če nima prekleto dobrega razloga. Zato sklepam, da je Markeš kot ne preveč pismen pisec z utemeljenim razlogom omenil “veličastnost” kar dvakrat. Na začetku in na koncu:

“Obletnica kliče k dvojemu: najprej k spoznanju veličastnosti dimenzij, ki jih nekemu narodu, neki družbeni skupnosti in neki državi prinaša polna notranja in zunanja suverenost.”

“Vrniti se je treba k veličastnosti osebne in družbene suverenosti, ki naj bi jo po volitvah upodabljal državni zbor.”

Če uporabljamo “veličastnost” v povezavi s Platonom tako pogosto kot pomožni glagol ali veznik, potem se sploh ne čudim, da je Slovenija v krizi.

Grandeur is in the eye of the beholder

Markeš je najbrž nehote povzel politično perverznost, da je država nekaj veličastnega. Ali je to razsvetljensko-romantični humanizem? Država je seveda super, a je predvsem pragmatična organizacija življenja in dela v neki politični, geografski, birokratski, kolikor-toliko nacionalni, ekonomski, jezikovni skupnosti.

Kaj je tukaj veličastnega? Predimenzionirane zastave, ki ponosno vihrajo v vetru na Erjavčevi pred vhodom k Pahorju? Častna četa? Nomenklatura v Cankarjevem domu? Razglasitev volilnih izidov po tako imenovanem prazniku demokracije?

Kakšen je to bullshit, nakladati o veličastnosti v državi, ki resda premore nekaj ne neslavne zgodovine, vendar pa po drugi strani tako rekoč sabotira svoje državljane na sejah vlade in zasedanjih parlamenta!

Ali pa so morda bolj veličastni kraljičini gardisti z medvedjimi kučmami pred Buckinghamsko palačo? Preleti miragev, ki 14. julija spuščajo trikolorni dim nad Elizejskimi poljanami? Ne. Niso. Nismo snobi — samo slovenski mediji in politiki so nekaj pomešali.

Dajte nam mir s to veličastnostjo in raje poskrbite za osnovna gospodinjska opravila.