Seveda ne berem vaših odgovorov in komentarjev

6.4.2015 / 06:04 Komentiraj
V petek so me na predstavitvi moje knjige vprašali, ali sem prebrala odgovore na mojo zadnjo kolumno o ženski neumnosti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Jasno, da nisem. Nikoli ne berem odgovorov ali komentarjev na to, kar sem napisala. Že več kot desetletje ne. In to iz več razlogov. Ki sem jih detektirala na začetku pisanja kolumen. Ko sem še delala to napako, da sem brala, kaj so drugi pisali o tem, kar sem napisala. Kar je bila napaka. Definitivno.

Stvari, ki jih nisem hotela vedeti

Najprej zato, ker odgovori na pisanje kogarkoli povejo več o tistem, ki odgovore piše, kot pa o tistem, ki je pisal originalni tekst. Pomen sporočila namreč vedno določa njegov prejemnik. Ne pa tisti, ki odda sporočilo.

Ko sem torej na začetku svojega pisanja kolumen brala komentarje in odgovore, sem o tistih, ki so jih pisali, izvedela stvari, ki jih pravzaprav nisem hotela vedeti.

Recimo to, da njihova inteligenca ni kaj prida. Ali pa to, da so bili zaradi z ideologijo opranih možganov samo ideološka trobila. Če so to vedeli. Ali pa ne. Ali pa to, da mislijo po že utečenih tirnicah. Ki sem jih že poznala. In da sem logiko, nad katero so bili fascinirani ali celo očarani, že zdavnaj premislila. In/ali pustila za sabo. Ker sem v njej odkrila napake. Ali sem odkrila dejstva, razloge in drugo, kar jo je naredilo neuporabno. Zastarelo. Ali preprosto mimo.

Zato mi njihovi odgovori in/ali komentarji preprosto niso imeli česa povedati. Česa novega. Česa razburljivega. Česa, česar še ne bi vedela. Premislila. Poznala.

Odgovori na pisanje povejo več o tistem, ki odgovore piše, kot pa o tistem, ki je pisal originalen tekst. Pomen sporočila namreč vedno določa njegov prejemnik. Ne pa tisti, ki odda sporočilo.

Čas, ki ga nimam

Zato sem komentarje in odgovore na moje pisanje prenehala brati že pred več kot desetletjem. Morda sem tu in tam zamudila kaj zanimivega. Ali povednega. Ampak odkrito povedano, če pretehtam korist in škodo, ki bi jo imela od branja tozadevnih modrovanj in uvidov, bi bila škoda vsekakor večja.

Škodi se reče zapravljanje časa. Časa, ki ga nimam. Časa, ki ga imam vedno premalo. Časa, ki mi je izjemno dragocen. Tako dragocen, da ga res nimam časa zapravljati za banalnosti, kakršne so komentarji na to, kar sem pisala. In zakaj. In ki seveda govorijo o velikokrat izjemno nekonsistentnih, lenih, ideoloških, neinovativnih in znanih načinih razmišljanja.

Tja, kjer še nisem bila

Ti načini razmišljanja me ne zanimajo. V razmišljanjih me zanima iti dalje. Tja, kjer še nisem bila. Z evidenco, ki je še ne poznam. Za katero še nisem slišala. Ta me lahko očara. Prevzame. In zaposli. Če se z njo strinjam. Ali če se ne.

Kot govorim publiki ob predstavitvi moje knjige: v knjigi zapisanega ni treba brati kot stališča, s katerimi se nujno strinjam. Ampak kot védenja in sklepe, do katerih sem z razmišljanjem prišla. In s katerimi se vsaj včasih osebno ne morem strinjati.

Menim namreč, da razmišljanje ni na svetu zato, da dokazuješ, da so stvari, ki so ti všeč, tudi najbolj pravilne od vseh možnih. Ampak ravno obratno zato, da ugotoviš, da so morda najbolj točne in pravilne velikokrat tiste, ki ti osebno sploh niso všeč. S katerimi se celo ne strinjaš. So pa logično konsistentne. So pravilni logični zaključki. Ki človeka velikokrat pretresejo. Tako kot tistega, ki je do njih prišel. Tako kot tiste, ki jim jih sporočiš.

To je tisto razmišljanje, ki me zanima. Zanj mi ni žal časa. In napora. Tisto zgoraj omenjeno pa me odbija. Zanj, če se le dá, nočem potrošiti niti minute. Ne več.

Razmišljanje ni na svetu zato, da dokazuješ, da so stvari, ki so ti všeč, najbolj pravilne. Ampak ravno obratno zato, da ugotoviš, da so morda najbolj pravilne tiste, s katerimi se ne strinjaš.

Tisto, česar še ne vem

Povedano drugače: razmišljanja, ki potekajo po linearnih tirnicah že utečenega in znanega, me ne zanimajo. Karkoli že je to utečeno. In že znano. Nimam in nikoli nisem imela občutka, da bi mi lahko enotirno, morda bolje istotirno razmišljanje fijakarskih konjev — in da ne bo spolnega diskriminiranja, tudi fijakarskih kobil — povedalo karkoli novega. Karkoli, česar še ne vem. Čeprav razumem, da je to nujni način “razmišljanja” zagovornikov vseh ideologij. In vseh tistih, ki so trobila najrazličnejših ideologij. Tam namreč ni mogoče iti čez mejo. Že znanega. Že razumljenega. In že videnega. V teh poljih je mogoče že znano, že razumljeno in že videno zgolj še enkrat prežvečiti. In priti do že znanih, že prežvečenih rezultatov.

Doma imam kakšne tri metre knjig, v katerih avtorji o problemih razmišljajo iz zornih kotov, ki jih ne poznam. Ne razumem. In mi niso domači. Nimam časa, da bi jih brala. Čas mi je dragocen. Predragocen, da bi ga zapravljala za “razmišljanja” o položaju uspešnih poslovnih žensk, menedžerk in podobnih. Te dame namreč o feministični ideologiji po svoji izobrazbi in znanju ne morejo vedeti več kot jaz. Tega in o tem sem preprosto prebrala več.

In predvsem: brala sem in še berem ne samo tisto, kar mi je všeč. Kar potrjuje moja stališča. Ampak tudi ali predvsem tisto, česar še ne vem. Kar velikokrat zamaje moja stališča. To, kar vem.

Tega dame z jin-jang in podobnimi idejami pač ne morejo. Mi povedati kaj novega. Podati argumente, ki jih še ne poznam. Še posebej ne, če jih povsem prozorno izbirajo tako, da bi z njimi opravičile svoje ambicije. Svoj pohlep. In svoje frustracije. Kar preočitno počnejo. V glavnem.

Čas je predragocen, da bi ga zapravljala za “razmišljanja” o položaju uspešnih menedžerk in podobnih. Te dame o feministični ideologiji po svoji izobrazbi in znanju ne morejo vedeti več kot jaz.
FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE