Komu bomo še zaupali? Odgovorite mi, prosim. Meni je zmanjkalo teksta.

Če bi meni moj šef, predsednik vlade, sporočil, da mi zaradi nekega dejanja ne zaupa več kot ministrici, ker sem naredila nekaj, kar velja za prekoračitev pooblastil in je bilo ob tem še nepregledno izvedeno, zraven pa bi se mi zatikalo tudi pri odgovorih, kakšna poročila imam in koliko jih je in kdaj so bila spisana — da ne omenjam, da bi ob tem pognala na okope še vso Slovenijo —, bi tisti hip odšla.

Zahvalila bi se mu za povabilo v vlado, mu zaželela uspešno vodenje še naprej in se z vsem dostojanstvom, če bi mi ga po tem še kaj ostalo, pobrala v svojo prejšnjo službo ali se samozaposlila. Nove službe po takšnem dejanju tako ali tako ni pričakovati.

Politična borelioza

Vendar v naši politiki ni tako. Pri nas se politiki kot klôp oklepajo pozicij in ostajajo prilepljeni na svoje fotelje. Trmasto vztrajajo in egocentrično postavljajo sebe v središče sveta. Mislijo samo nase. Pa saj so z mislijo nase v politiko tudi vstopili. Nikoli jim ni bilo mar za ljudi. Nikoli se niso zavedali, da so v službi ljudi.

Ne, v Sloveniji to še vedno ni v zavesti politikov. Pri nas je politika oblast v najožjem pomenu besede, ne pa usmerjanje in upravljanje družbenih tokov v prid državljanom.

Pri tem politikom tudi ni mar, da s svojimi dejanji majejo koalicije, hromijo delo vlad, upočasnjujejo celo mednarodne procese, odvračajo nujno potrebno pozornost do naše javne agende, kvarijo ugled države in s tem tudi ugled nas državljanov.

Naša nekoč ponosna drža v tujini postaja vse bolj ponižna. Če smo pred dvajsetimi leti z žarom v očeh in samozavestno povedali, da smo Slovenci, je tega samospoštovanja danes zagotovo manj.

Čigumi brez okusa

Pravih politikov v resnici sploh nimamo. Pravi politiki so ljudje morale, načelnosti, pokončnosti, dostojanstva, vizij in idej. So ljudje razvoja in pogleda v prihodnost. Ljudje dialoga, iskanja rešitev in modrih odločitev. Pa mi naštejte enega, če ga lahko. Bom zadovoljna tudi samo s približkom tega.

Imamo samo kopico povzpetnežev, ki jim je edini cilj priti na Šubičevo ali na Gregorčičevo — pa naj stane državo, kar hoče.

Res je zanimiv ta fenomen, ki periodično izpljune posameznike, s katerimi se potem ves mesec ali še kak dan dlje ukvarjamo na vse pretege, analiziramo, sklicujemo TV klube in omizja, pišemo o njih članke, kolumne, bloge, jih vlečemo kot prvorazredno témo sem in tja, dokler jih ne prežvečimo kot čigumi, ki je že zdavnaj brez okusa.

V tej skupini izpljunkov najdemo vse mogoče: nekdanje predsednike vlad, nekdanje ministre in ministrice, plagiatorje, propadle politične podjetnike, padle tajkune, ki so bili nekdaj politiki in tako dalje.

Najboljši so se skrili

V vsej tej godlji pa žal postaja vse bolj jasno, da smo v času državne samostojnosti, še posebej zadnjih deset let, zaradi moralno zavožene in brezsramno sprijene politike izgubili pomemben del potencialnih voditeljev, tako gospodarskih kot političnih.

Najboljši ne želijo prevzemati odgovornih funkcij v državnih podjetjih, ne želijo si kompromitirati imena z vstopom v politiko, zato se selijo v tujino ali ostajajo v ozadju.

Kje bomo torej v naši majhni skupnosti še našli tiste, ki se zavedajo svoje odličnosti, resnične odličnosti, zaradi katere se jim ni treba riniti v ospredje? Komu bomo še zaupali, da nam lahko pokaže, kakšna bo naša prihodnost in kdo nas bo sposoben tja tudi pripeljati?

Odgovorite mi, prosim. Meni je zmanjkalo teksta.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v petek, 3. aprila, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Zakaj smo izgubili najboljše?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.