Kdo si drzne prepovedati referendum?

Pa če se strinjate z zakonom o istospolnih partnerstvih ali ne, slovenska politika si je spet privoščila pobalinstvo.

Vladajoče politične stranke so v parlamentu izglasovale prepoved referenduma. Kdo pa stranke mislijo, da so, da si dovolijo omejevati demokracijo svojemu suverenu, svojim volilcem? Še huje pa je, da ljudje to prenašajo brez besed. Politiki in stranke pred njihovimi očmi omejujejo pomembno ustavno kategorijo.

Politično pobalinstvo

Argumenti, da so se Slovenci z zadnjo spremembo državne tvorbe in političnega reda odločili za predstavniško demokracijo, niso povsem točni. Sprva je bila v politično prihodnost vnešena močna neposredna demokracija. Toda strokovnjaki, ki se ukvarjajo s političnimi sistemi, bodo jasno povedali, da je vloga referendumov v predstavniški demokraciji, v kateri nastajajo koalicije vladajočih strank, druge pa ostajajo v opoziciji, nemogoča ali vsaj nevelika, saj bo nezadovoljni del strank vedno izkoriščal referendum za svoje koristi.

Tega smo v Sloveniji videli že veliko. Če torej želimo krepiti neposredno demokracijo, potrebujemo konkordanco: dogovor, da so vse politične stranke v enem čolnu, na drugem bregu pa je njihov nadzorni svet — ljudstvo, ki z referendumi ves čas nadzira odločitve politikov.

Postal sem pozoren na razpravo v slovenskem parlamentu, kjer so — za zdaj uspešno — ponovno poskušali zatreti najbolj neposredno obliko družbenega odločanja: referendum.

Ja, ja, že slutim, kako boste nekateri skočili v zrak in me obsodili homofobije, da ne podpiram svobode in enakosti za vse. A bistvo je povsem drugje. Ponosen sem, da je slovenska vlada izenačila istospolna partnerstva z vsemi drugimi oblikami skupnosti. Vesel sem, da je postala s tem 21. ali 22. država na svetu s takšno ureditvijo. No, morda malo žalosten, ker ni bila še hitrejša, med prvimi.

Sodim med ljudi, ki se zavzemajo za to, da mora napredna in moderna družba omogočati vse oblike posameznikovega način življenja in še posebej manjšinskim skupinam nuditi popolno in enakovredno pravno in družbeno varnost. Kljub temu pa menim, da je glasovanje o prepovedi referenduma v parlamentu popolno politično pobalinstvo, ki bi ga državljani morali kaznovati.

Posredno/neposredno

Nekje v ustavi piše, da ljudstvo izraža svojo voljo prek izvoljenih predstavnikov ali neposredno. Prav o vsem lahko torej ljudstvo odloča neposredno. Politiki, ki upravljajo stranke, so ljudstvu že pred nekaj časa podtaknili tezo, da obstajajo teme, o katerih ljudje ne morejo odločati na referendumu — ko gre za človekove pravice, davke, finančna vprašanja, morda tudi mednarodne sporazume…

In ljudstvo je razlago tiho sprejelo — namesto da bi politiki jasno pokazal, kdo je suveren v tej podalpski državici.

Postavlja se vprašanje kako? Koga ima nad seboj recimo ustavno sodišče?

Najprej bi lahko ljudje začeli razmišljati tako, da bi referendumsko demokracijo vzeli resno. Recimo tako, da bi se referendumov udeleževali. Če bi se referendumov udeležila vsaj dobra polovica volilcev, bi bili izidi mnogokrat drugačni, kot smo jih bili vajeni v zadnjih letih. Očitki, da so izidi plod politične manipulacije ene ali druge politične stranke, bi zbledeli, politiki in njihove stranke pa bi se referendumov in volje ljudstva resnično bali.

To bi bilo tudi edino zdravilo za slovensko politiko, ki je že davno izgubila kompas. Nenazadnje gre za to, kako želi večina živeti.

Naj se vrnem k razpravi o istospolnih partnerstvih. Če večina ljudi želi živeti v družbi, v kateri so jim pravice kratene in v kateri niso vsi enakopravni, potem naj bo to pač takšna družba. Pika. Saj to je eden izmed temeljev demokracije, kajne?

Še vedno sem (morda utopično) prepričan, da bi se večina opredelila za potrditev zakona v takšni obliki, kot ga je pripravila vlada in kakršnega so izglasovali poslanci.

Če je res, da je večina državljanov na njihovi strani — kot trdijo vladne stranke, ki so sprejele zakon —, potem jih ne bi smelo biti strah referenduma. Udeležila bi se ga večina upravičencev in z veliko, vsaj tričetrtinsko večino izglasovala zakona, ki izenačuje partnerstva neglede na spol.

Vsak volilec, ki ne glasuje in ne izrazi svoje volje, si je sam kriv, da so uveljavljene drugačne, ne njegove ideje in usmeritve. Tudi o tem ni potrebno zgubljati besed.

Kaj manjka Sloveniji?

Manjka nam vzgoja, da so ljudje lahko z aktivnim sodelovanjem pri oblikovanju politik odločilni upravljalci družbe, v kateri živijo. Toda najprej mora ljudstvo prevzeti oblast. V predstavniški demokraciji je ta omejena s tem, da vsakih nekaj let na različnih ravneh državljani oddajo svoj glas za to ali ono politično stranko, tega ali onega politika iz svojega okolja. Ta pa potem v njegovem imenu, vendar po svoje lomasti po družbenem dogajanju. Do naslednjih volitev.

Politične stranke imajo rade predstavniško demokracijo, močne in velike še najraje večinski volilni sistem, ki jim zagotavlja vsaj občasno vodenje družbe. Menim pa, da bi si morali veliko bolj odločno prizadevati za neposredno demokracijo, s katero bi ves čas, vsak dan omejevali moč in samovoljo političnih strank in o vsem pomembnem v družbi odločali sami. Politika bi v tem primeru dobila povsem novo vlogo. Realizirati bi morala odločitve ljudstva, kar bi bilo v mnogih primerih zanjo veliko težje in bolj neprijetno. Potrebovali bi veliko iznadljivosti, znanja in spretnosti, da bi udejanili vse to, kar je odločil njihov suveren.

Švicarski primer

Ta kolumna je prekratka za vse primere, ki bi jih lahko naštel iz švicarske prakse neposredne demokracije. Ljudska volja je v Švici spravila politike v veliko zdrego, saj so morali udejanjati odločitve, ki jih sami, brez ljudstva, nikdar ne bi sprejeli: enkrat je šlo za omejevanje priseljevanja, drugič za minarete na mošejah, tretjič za sprejemanje proračuna.

Verjetno mnogim ni znano, da švicarske lokalne proračune pripravijo in predlagajo politiki, sprejmejo ali zavrnejo pa jih na referendumu volilci. Če jih zavrnejo, se politiki znajdejo v velikih škrpcih, saj nimajo zakonske podlage za opravljanje dejavnosti in morajo upravljati kanton z dvanajstinami in brez razvojnih načrtov… Skratka, politiki se zavedajo, da morajo pripraviti vzdržne, razumljive, razvojne in za večino prebivalcev ustrezne proračune, sicer jim trda prede. Ne vsaka štiri leta, temveč tako rekoč vsak dan, ob vsakem problemu.

Demokracija vsak dan sproti

Slovenska politika bi potrebovala prav to. Vsakodnevni nadzor vsake odločitve, ki jo sprejme. Zanimivo je, da izidi švicarskih referendumov ponavadi niso všeč večini političnih strank — kar samo potrjuje tezo, da politiki velikokrat razmišljajo po svoje, zasledujejo druge cilje in imajo drugačne želje kot večina prebivalcev. Omejenosti svoje moči se politiki v Bernu zavedajo, zato ne poskušajo preveč agresivno in za vsako ceno uveljavljati svoje volje. Razumejo namreč, da bodo vse njihove ideje in odločitve še enkrat preverili volilci.

To bi bilo nujno tudi v Sloveniji. Večkrat me v Sloveniji opozorijo, da ljudje že ne bodo ves čas in podrobno spremljali dogajanja v družbi in odločali o vsem mogočem. Saj so vendar zato izvolili politike, ki dobivajo plačo za to, da urejajo stvari za njih in namesto njih. Slišim tudi, da volilci niso dovolj usposobljeni in izobraženi za težka in kompleksna vprašanja sodobne družbe. Mislim, da gre v resnici bolj za načelna vprašanja o pomembnih razvojnih smereh družbe — izpeljava tega, za kar so se ljudje večinsko odločili, pa potem zlahka prepustimo strokovnjakom in politikom. Ne smejo pa oni odločati namesto ljudstva. Lahko le čim bolje izpeljejo to, kar so se ljudje odločili. Če ne znajo ali ne zmorejo tega, jih je treba pač zamenjati. Brez odlašanja. Čas danes teče hitro.

Blatni dol

No, ne delam si utvar, Slovenija je daleč od takšnega modela demokracije. Z lahkotnostjo, s kakršno so politikom dovolili omejevanje neposredne demokracije, so Slovenci pokazali svojo politično zrelost. Zato pri tem ne čudi, da tudi Socialni demokrati ščitijo nasedlega vojaka v podobi ministra za obrambo, ki je naredil napako in bi moral dostojanstveno oditi. Samo privid je, da to pogosto počnejo samo v avtoritativno upravljani stranki SDS, ko gre za njihove ministre ali za velikega vodjo. V resnici je večina slovenske politike en sam blatni dol, ki se ga lahko sramujemo.

Brez hitre preobrazbe političnega prostora, kjer bo oblast končno prevzel pravi suveren, se ne bo nič spremenilo. Menjali se bodo obrazi in imena strank, koncept političnega življenja in obnašanja pa bo ostal isti. Neposredna demokracija je še vedno najbolj čista oblika demokracije. Težava za ljudi je samo v tem, da zahteva nekaj napora — namreč aktivno vlogo v družbenem življenju. Če pogledamo Švico, bomo hitro ugotovili, da se izplača.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v sredo, 1. aprila, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Slovenec, prepovem ti referendum!. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.