Bučar bi odpravljal komunizem tako, da bi ga upošteval

V zbirki Cankarjeve založbe (oz. Mladinske knjige) z nekoliko dvoumnim imenom Čas misli je pred kratkim izšla knjiga nekdanjega oporečnika in poznejšega Demosovega predsednika Skupščine Franceta Bučarja Prelom, do katerega ni prišlo.

Kot pove naslov, gre za polemično — filozofsko? sociološko? ekonomsko? — besedilo, ki obsega 31 kratkih poglavij in 239 strani.

Usoda države

Na kratko rečeno, predmet knjige je usoda Slovenije.

Avtor na več mestih opozarja na “naše gospodarsko in splošno družbeno zaostajanje”. To da je posledica “premajhne pripravljenosti na tveganje”, za katero ne samo nihče ne prevzema politične odgovornosti, temveč se okrog njega stranke kvečjemu prepirajo. Bučar meni, da bi se Slovenija morala “vrniti v krog razvitih držav”, pri čemer pa ga — ob nedvoumnem zavračanju socializma in komunizma — skrbi neizbežnost kapitalizma.

Ob tem se odpirajo še mnoga vprašanja: podpovprečna usposobljenost vodstvenih elit; nasprotje med demokracijo in strokovnostjo; propadanje države zaradi izčrpanih rezerv in tujih kreditov; korupcija in politika plenjenja; invalidnost pravosodja, ki bi potrebovalo “osebnosti, ne tehnokrate”; in nezadnje še pomanjkanje “potrebnega soglasja o nekaterih temeljnih in nedotakljivih vrednotah”.

Privilegiji v zameno za podporo

Ko razmišlja o ekonomiji, Bučarja bolj od tekmovanja na svobodnem trgu skrbita socialna država in politična ekonomija. Za pisca teh vrstic je najbolj zanimivo, kar je prebral na strani 196:

“Državno vodstvo kupuje svoj položaj tako, da daje državljanom več pravic, kot znaša družbeni proizvod. Razliko pokriva z najemanjem posojil, s katerimi vnaprej zadolžuje še nerojene rodove. Spet, socialni podpiranci, ki postopoma prehajajo v večino prebivalstva, so nujnost za socialno državo. […] Z določanjem socialnih pravic iznad ustvarjenega družbenega dohodka so t.i. ‘socialni transferji’ del pričakovanega delovanja države.”

Bučar socialno državo primerja s ponarejenim denarjem, zvezo med vladajočo elito in delom prebivalstva, ki potrebuje državno podporo, pa kot močno zakonsko zvezo. Država deli privilegije, da bi si zagotovila podporo prebivalstva “iz spodnjega dela svoje družbene strukture”.

Glede rešitve iz takšnega “moralnega razkroja” je naš avtor precej skeptičen. Ob tem, da se zaveda nujnosti demontaže socialne države, predlaga vrnitev k vrednotam človečnosti in ustvarjalnosti.

Katere vrednote integrirajo družbo?

Knjigo sklepa z zavrnitvijo politične tekme kot “zero sum” igre — namreč, “vsak uspeh druge strani je v enaki meri moj poraz” — in s priporočilom o upoštevanju “temeljnih vrednot, ki zagotavljajo integracijo družbe”.

To je kajpada točka, kjer bi se prava politična polemika šele morala začeti, saj avtor bralcu poleg svobode interpretacije pušča tudi veliko negotovosti in nejasnosti. Katere vrednote zagotavljajo integracijo družbe? So to gospodarske, politične, nacionalne ali nemara verske vrednote?

To seveda niso trivialna vprašanja, saj se o vezivu, ki naj bi držalo skupaj evropske narode, sprašujejo tudi v vseh drugih 27 članicah EU. Glede na to, da preskušena veziva — kot recimo nacionalizem ali socializem — za Evropejce niso več sprejemljiva, se pojavljajo vse mogoče mavrice starejšega in mlajšega liberalizma, čeprav v evropskih pogodbah piše, da nas povezujejo razlike. Bučar bi lahko nemara odgovoril na vprašanje, kako bi bilo mogoče z njimi povezati vsaj Slovenijo — če ne že vse Evrope.

Polemika se bo razvila brez Bučarja

Ob branju Bučarjeve knjige lahko ugibamo, kakšen bi moral biti ta “prelom, ki ga ni bilo”. V skladu z njegovimi ugotovitvami bi zagotovo morali prelomiti s komunizmom, ki je bil — kot razumemo — zgrešen odgovor, ki je šele sledil zgodnjejšim pomanjkljivostim slovenskega naroda kot recimo negativnemu odnosu do države.

Z odpravo komunizma — ki bi ga Bučar očitno odpravljal tako, da bi ga na neki način upošteval — pa šele začnejo zijati prava brezna slovenskega življenja. Kot rečeno, tu bi se šele lahko začela zanimiva polemika. Vendar se bo morala začeti brez Bučarjeve pomoči.

Podobno kot pisanje nekaterih slovenskih “družboslovnih” klasikov iz preddržavnega časa nas tudi Bučarjevo pisanje pušča bolj ali manj nepotešene. Želeli bi si več dokaznega gradiva in zgovornejših, zanimivejših opisov primerov slovenskih političnih mahinacij.

France Bučar: Prelom, do katerega ni prišlo. Cankarjeva založba, Ljubljana 2015, 239 strani. ISBN 978-961-282-082-4, 24,94€.