Nostalgija šepeta: “Pogrešam te.”

3.4.2015 / 06:03 Komentiraj
Pogrešam smeh, ki je vsakič znova preglasil rožljanje verig družbe. Pogrešam solze, ki so spirale grenkobo ob slovesu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko te zvok trobente v tisočinki sekunde spomni na tisto noč. Ko te izbran visoki ton, oblečen v hrepenenje, zbode tja, kjer že dolgo nikogar ni bilo. Potem pa se zaveš, da živiš s tem trenutkom, vžganim v desni kot vsakega lista knjige, ki jo pred spanjem odlagaš na nočno omarico.

Če boli, je resnično. Če boli, potem to pomeni, da je še vedno in da bo vedno tam. Bliže kot si misliš. Bliže kot si želiš, da bi bilo.

Mora boleti. Vsaj malo. Zato, da te spomni, da se je nekoč, tam daleč, tam nekje, nekdo dotaknil tvojih misli, objel tvoje strahove in zaplesal s tvojimi sanjami.

Nocoj boli. Želim si, da bi trobenta nehala igrati, a jo vseeno navijam do konca. Naj nocoj boli. Da bo občutek, da živim, jutri še močnejši.

Pridejo dnevi, ko nekaj čutimo tako močno, da želimo ta nekaj spraviti na papir. A ne gre. In potem se spomnimo, da smo to nekoč že naredili. In da okostnjakov v glavi morda ne moremo bolje opisati, tudi če bi si to želeli.

Nocoj pogrešam. Pogrešam tako zelo, da kar boli. Boli tam, kjer je prej mrgolelo metuljev. Dotikali so se me svilnatimi krili in me vabili, da stečem za njimi. In sem stekla. Vsakič znova. Samo zato, da bi na licih čutila drobne dotike njihovih tipalk, ko so si za trenutek, v preletu, odpočili na mojem čelu. Žgečkalo me je, a sem se trudila, da se ne bi popraskala. Nisem jih hotela splašiti. Noč jih je pregnala. Pregnal jih je strah.

Pogrešam jih. Pogrešam to, da so mi vedno pokazali pot do sonca, ki je posušilo moje solze, še preden so se utrnile iz zasanjanega očesa.

Pogrešam. Pogrešam noči, ki so sijale kot najsvetlejši dnevi. Pogrešam dneve, ki so naju objemali, ko je pihal mrzel veter osamljenih spominov. Pogrešam smeh, ki je vsakič znova preglasil rožljanje verig družbe. Pogrešam solze, ki so sproti spirale grenkobo ob slovesu. In pogrešam tisto dolgo pot domov, ki mi je dala možnost, da sem sladkost izkušnje obujala nemoteno, dokler se v daljavi, ob mrzlem sončnem zahodu, ni zasvetil napis — Ljubljana.

Pogrešam. Ljudi. Kraje. Spomine. A vendarle vem, da se bo jutrišnji dan zaključil s smehljajem. S smehljajem, ki se bo razlezel dlje kot do kotičkov mojih ustnic, načetih od današnjega vetra. Razširil se bo okrog glave, se srečal na vratu, zavezal se bo v kičasto pentljo. Objel bo dražeče misli, ki se bodo rojevale v tisočinki možganov pod mojimi platinastimi lasmi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE