Javni sektor prebavi vse (tudi Klavdijo Markež)

Soočamo se z vzorcem ljudi, ki ob nekaterih svetlih izjemah vstopajo v politiko samo zato, ker nikjer drugje ne bi prilezli niti do mesta referenta. Ne, niti na pogovor o zaposlitvi ne bi bili vabljeni. Javni sektor je edino, kar jim preostane. Javni sektor prebavi vse. Ob tem pa politični lumpi lažejo sebi, svojim domačim, prijateljem, kolegom in nenazadnje tudi volilcem.

Sram jih bodi!

Očitno je, da smo na najnižji točki politične kulture v samostojni Sloveniji. In to v času, ko vladajo tisti, ki so nam pred volitvami napovedali šolo morale, etike, integritete, spoštljivega odnosa do soljudi.

Zdaj je tudi jasno, da niso imeli pojma, v kaj se spuščajo, koga jemljejo v svoje vrste in kako se jim bo rokohitrsko oblikovanje stranke maščevalo.

A jih to ne odvezuje krivde in odgovornosti. Zaupanje v politike je z včerajšnjim razkritjem ne vem katerega plagiata že dokončno umrlo. Zamenjati se bo morala cela generacija politikov in volilcev, preden se bodo stvari spremenile.

Ta in prejšnja vlada sta pokazali, kako zahrbtni in lažnivi znajo biti posamezniki v naših političnih vrstah. Pa ne gre samo za krajo in prisvajanje tujega znanja, gre tudi za puščanje dolgov za seboj, za stečaje podjetij, ki so jih vodili, za sprenevedanje, za prekoračitve pooblastil, za okoriščanje in izkoriščanje, za skrite kuverte in še kaj.

Kaj pa tisto, kar ni na papirju?

To so stvari, ki jih je bilo mogoče razkriti in so dokazljive. Tudi na papirju. A to, kar me pri vsem tem v resnici najbolj razbesni je tisto, kar se na papirju ne vidi. Da nas želijo imeti za norce. Za bedake. Za trote, ki ničesar ne vemo, ne znamo razbrati resnice, ne znamo presojati, ne znamo ocenjevati. Da ne prepoznamo lažnive komunikacije. Znamo in vemo! Zelo dobro vemo! Teh spretnosti in veščin se nismo naučili skozi osebni izobraževalni sistem, vendar smo si kompetence za presojo pridobili ob spremljanju številnih žaljivih in sprevrženih primerov, ki smo jih lahko spremljali zadnjih nekaj let v parlamentu in v vladi.

In po vsem tem lahko vendarle še upam.

Upam, da smo s Klavdijo Markež dosegli dno politične kulture. Upam, da za tem ni nikakršnega skritega brezna več. Upam, da je to razkritje dokončno ohromilo vse, ki so hoteli vstopiti v naš javni prostor z lažmi in ponaredki. In res iskreno upam, da se bo premier z novim imenovanjem in vsemi naslednjimi kadrovskimi in drugimi koraki izvlekel iz političnega blata ter splaval iz te kalne vode.

Zadnje, kar upam, pa je, da se bomo vsega tega spomnili že ob naslednjih volitvah.