Levica ni sposobna vladati, desnica pa ne zmagati na volitvah

Če je za Drnovška veljalo — prosto po Miheljaku —, da dvakrat premisli, preden ničesar ne stori, si Cerar za svoja razmišljanja vzame še več časa. In običajno stori še manj kot pokojni premier/predsednik.

A tokrat je presenetil in z nezaupnico ministru za obrambo potegnil drzno, a nujno odločitev.

Vebrov vojaški vdor v sfero civilnega predstavlja dovolj velik razlog za zamenjavo. Komično izmotavanje ministra pa je le še dolilo olja na ogenj medijskega poročanja.

Hipotetično je seveda mogoče, da se ministru godi krivica, a jamo si je s katastrofalno komunikacijo skopal sam. Najprej se je Vebru odrekla javnost, šele nato Cerar.

Komedija zmešnjav: SD

Prava komedija zmešnjav pa se je takrat šele dobro začela.

Socialni demokrati so svoje dni z briljantnim političnim marketingom in mojstrom koketiranja z javnostjo Borutom Pahorjem znali voditi najprepričljivejšo — permanentno — kampanjo. To se je nazadnje izkazalo z zmago na volitvah leta 2008. Vse od takrat pa izgublja podporo in išče svojo pozicijo v političnem prostoru.

Ta teden bo zagotovo šel v zgodovino SD kot eden slabših. Nasprotujoča si sporočila, ki so curljala v javnost prek posameznih članov, so dajala vtis popolne izgube strateškega kompasa.

Serija obratov

Preuranjeno izjavo o odhodu iz koalicije, če premier ne bo zaščitil ministra, so kmalu demantirali. Sledil pa je nov obrat in komentar vodje poslanske skupine, češ, koalicija je pomembnejša od ministra. No, kmalu je sledil demanti tudi te izjave — in končno stališče, da stranka podpira svojega ministra.

Komunikacijske polomije kar ni in ni hotelo biti konec. Odsotnost strateškega razmisleka je SD pripeljala v položaj, ko mora bodisi požreti besedo in ostati v koaliciji ali pa se umakniti v opozicijo in preživeti v senci močnejše in medijsko zanimivejše Združene levice. Strategija strela v levo ali desno koleno, torej.

Kaj pa dela opozicija?

Namesto da bi se opozicija ukvarjala s pripravo alternativnega programa, s katerim bi vse bolj izgubljeni Cerarjevi vladi nastavila ogledalo in ustvarila realno alternativo za volitve 2018, spremljamo novo epizodo “primčevskega” komuniciranja, ki lahko morda prepriča tisoče pristašev, a obenem mobilizira še bistveno več nasprotnikov. 

Umik uradne strankrske politike in vse večja moč “civilnih gibanj”, ki postajajo generator tém in — kar je še huje — uradni komunikator, je za desnico nevarno. SDS se odmika od politične sredine in s trdo retoriko svojih satelitov — primcev, leljakov, turinekov — odganja morebitne (nove) volilce sredinskega bloka. Medtem ko SDS te navijače aktivno podpira, pa se NSi ne zmore distancirati, saj tvega nov konlikt in srd desnega komentariata. Tako smo se znašli v shizofreni situaciji, v kateri levica ni sposobna vladati, desnica pa ne more zmagati na volitvah.

Sredina

Skupni nastop SDS in NSi v primeru Veberkom bi bil zato priložnost, da desnica znova premisli o svojih usmeritvah. Civilna družba ne razume — in zato politika tega tudi ne more realizirati —, da se moraš za zmago na volitvah iz desnega radikalizma premakniti v sredino. Tu je večina volilnega telesa. Večina ne razume politike kot boja proti vseprisotni komunistični zaroti in udbomafijskim centrom moči. Poprava krivic izpred več kot šestih desetletij je sicer potrebna, vendar ne more in ne sme postati temelj političnega delovanja in komuniciranja.

Slovenska desnica je danes talka teh parapolitičnih pavlih, za katere se zdi, da jih je najela levica, da bi ljudi odvrnila od desnice.

Ali povedano drugače: s takšno komunikacijo desnice je celo vsebinsko prazna in impotentna levica obsojena na vladavino.