Včasih si odrežem največji kos torte

Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem šla v K4 v roza puloverju. To ni bila moja scena. Potem sem se nekega dne poročila z bobnarjem hard core benda.

Danes pa sem mama treh fantov, ki hodi na rock koncerte in še kam. Kot nekoč v K4 imam pogosto občutek, da sem edina. Ne sodim v ciljno skupino.

Prepad ene generacije

Stvar je v tem, da punce moje generacije nikamor več ne zavijejo. Hodijo v službe, servisirajo otroke, skrbijo za gospodinjstvo. Nekatere srečujem izključno pred vrtcem ali na otroškem igrišču. Z drugimi komuniciramo po telefonu, v živo jih pa že leta nisem videla. Moja ciljna skupina čepi doma ali pa tam, kjer čepijo njeni otroci.

Morda je finta v tem, da sem imela otroke relativno zgodaj in druženja v živo zato ni, ker smo — čeprav približno istih let — v različnih fazah življenja. To bi lahko pomenilo, da je še upanje. A se bojim, da gre zgolj za utvaro. Sama sem kam šla tudi takrat, ko so bili otroci še dojenčki. Zdaj, ko so večji in si jih upam pustiti same, grem pa sploh.

Štedilnik

Zadnjič sva po SMS-u dobila last minute povabilo na pivo. Jasno, prišli so samo fantje — in jaz. Čeprav so se zmenili tik pred zdajci, se jih je kot bi mignil nabralo ene sedem. Spet roza pulover.

Ko se menimo punce, se nikoli ne zmenimo.

Situacija na moški strani je drugačna. Redna srečanja so običajna praksa. Da bodo zvečer doma, se od njih pričakuje samo takrat, ko dobijo nove otroke. Sicer pa enkrat na teden zagotovo pade skupna rekreacija. Ali vaja z bendom. Normalno. Punce kvečjemu tečemo, ker to lahko počneš solo in takrat, ko za to najdeš čas. Recimo ob šestih zjutraj, ko familija še opazi ne, da si šla en krog.

Ne gre za to, da bi nas kdo pošiljal med štiri stene in za štedilnik — tja se ponavadi parkiramo kar same. Vem recimo za kar nekaj očetov, ki matere svojih otrok zaman pošiljajo v lajf. Včasih se ženske v mama skupinah na Facebooku pogovarjajo o tem, da imajo slabo vest, če z otroki ne preživijo največ časa, kot bi ga lahko. Pa če ni vse pospravljeno, zlikano, tipi-topi zrihtano.

Jaz imam slabo vest kvečjemu, če otroku med pranjem po nesreči na roza pobarvam njegov najljubši T-shirt.

Teren za svobodo

Teren za svojo svobodo in mirno vest sem začela pripravljati že zgodaj — ne da bi se tega zavedala. Za začetek sva svoje sinove, ko so bili stari približno šest mesecev, s skupnimi močmi vrgla iz spalnice. To pomeni, da zadnjih pet let, odkar je bil najmlajši star pol leta, spijo v svojih sobah. Nihče od njih se ponoči ne tihotapi k nama. Zelo dobro vejo, da sva midva nekaj, vsi skupaj smo pa nekaj drugega. In da bova to ostala tudi, ko bosta otroški sobi nekoč le še sobi za goste.

Včasih slišim, da v družinah spijo v drugačnih kombinacijah — recimo eden z enim otrokom, drugi pa z drugim. Verjetno v želji, da bi z otroki preživeli čim več časa (čeprav ga drug z drugim potem manj).

Be strong, be wrong

Nikoli nisem padla v filing, da moraš otrokom privoščiti vse, sebi pa nič. Včasih si odrežem največji kos torte. Ali pa sredi dneva tri ure berem na terasi, medtem ko mularija, čeprav je sončen dan, gleda že drugo risanko v enem šusu. Včasih si kupim ekstra par čevljev, čeprav jih je v omari cela vrsta, otroci pa vso sezono drgnejo vsak svoj edini par.

Rock koncerti pa… Na zadnjem v Novi Gorici je imel basist na majici napis “Be strong, be wrong” — kar je rahlo patetičen, a vseeno primeren zaključek tega razmisleka.

Tudi če si mama, ti ni treba ves čas početi tistega, kar od tebe pričakujejo drugi. Niti tistega, kar pričakuješ od same sebe, ti ni treba. Pričakovanja nas prevečkrat omejujejo.

Se vidimo na naslednjem špilu!

Opomba: Tekst je objavljen tudi na avtoričini spletni strani Tina in fantje pod naslovom Time out po moje. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.