Razumete, dame? Človeška neumnost je brezmejna, ženska pa še bolj.

Zadeva je potekala po že znanem scenariju in ob uporabi že neštetokrat slišanih argumentov in “razmišljanj” o položaju žensk v sodobni družbi.

“Razmišljanjem” je sicer kronično primanjkovalo kakršnegakoli razmisleka. Saj niso bila nič drugega kot ponavljanje uradne kapitalske ideologije o položaju žensk v današnji družbi. In o domačih nalogah, ki jih morajo še opraviti. Med katerimi sta — kot vemo — najpomembnejši urgentni nalogi, da bomo imeli polovico žensk v parlamentu in polovico žensk na vodilnih mestih.

Pol-pol. Jin-jang.

Tudi argumentacija je bila že znana. In prežvečena. Spet smo poslušali razglabljanja o “naravnem redu stvari”. Ta se je tokrat pojavil v različici, da bi moralo biti pol žensk na vodilnih mestih in v parlamentu (tudi) zato, ker nas je v naravi pol-pol.

Kar seveda ni čisto res. Žensk nas je nekoliko več. A kdo bi se spuščal v izobraženost argumentatork. Glavno je, da so lahko “dokazale”, kar so želele.

Torej, da nas je v naravi pol-pol in da bi bilo treba temu naravnemu redu sledili tudi v družbi. V parlamentu. In podjetjih. Ki so seveda, kajpada, naravne ustanove. Kar sicer ni bilo rečeno. Ni pa bilo tudi nikakršnega znaka o tem, da bi obstajajo védenje, da niso.

No, resnici na ljubo moram reči, da se je med že znanimi argumenti našel tudi kak nov. Recimo tisti o jin-jang ravnovesju. Ki seveda spet dokazuje, da mora biti v parlamentu in na vodilnih mestih pol moških in pol žensk. Gre namreč za naravno jin-jang ravnovesje. Samo po logiki pol-pol bomo namreč jin-jang ravnovesje lahko dosegli. In imeli — predpostavljam — uspešna, uravnotežena jin-jang podjetja.

Za crknit.

Reprodukcija kapitalističnega sistema

Na smetišču argumentov pa je bil tudi eden, ki je v resnici ključen: da namreč podjetja, ki jih vodijo ženske, poslujejo bolje od podjetij, ki jih vodijo moški. Menda zato, ker ženske odločitve sprejemajo bolj premišljeno.

V to se na tem mestu ne bom spuščala, saj za pomen omenjenega argumenta ni bistveno. Bistveno je, da žensko vodenje povečuje učinkovitost podjetij v današnjem kapitalizmu. To zagovornice pol-pol logike razumejo kot kronski dokaz, da je treba povečati število podjetij, ki jih vodijo ženske. 

Sama pa to dejstvo razumem drugače. Kot dokaz, da tega nikakor ne smemo storiti. In to zato, ker ženske s tem, da so njihova podjetja uspešnejša, bolje reproducirajo današnji svetovni kapitalistični sistem. Z vsem, kar prinaša. Ne samo z delovnimi mesti podjetij, ki jih vodijo. Do tod salonskim feministkam še nese. To eventualno še razumejo. Ampak tudi z vsem drugim, kar je za današnji svetovni kapitalizem značilno. In česar ni mogoče kar izbrisati. Pozabiti. Ali negirati.

Če naštejem le nekaj značilnosti in posledic: kopičenje bogastva in moči in odločanja v vedno manjšem procentu prebivalcev tega planeta; naraščajoča revščina in brezposelnost; vojne; lakota; milijoni umrlih od bolezni, ki so na Zahodu rutinsko ozdravljive; pretvarjanje večine sveta v kolonialna ozemlja novega tipa, ki so v vseh pogledih usodno odvisna od kapitalskega centra; spreminjanje Slovenije in drugih postsocialističnih družb v neoneokolonije itd. itd.

Mama Merkel

Treba je povedati jasno: povečevanje učinkovitosti današnjega kapitalizma povečuje vse te omenjene in druge, neomenjene negativne posledice. Zato mi osebno ni jasno, kako bi lahko imel katerikoli projekt, ki povečuje učinkovitost današnjega kapitalizma, pozitivni prizvok. Kako bi to lahko bil pozitiven projekt.

Ker povečevanje števila žensk na vodilnih mestih v podjetjih in v politiki povečuje učinkovitost današnjega kapitalizma — primer mame Merkel —, je zavzemanje za tovrstne spremembe v mojih očeh vsaj sporno. Če ne celo problematično.

Razumete, dame? Za posledice gre. Za posledice, ki jih s svojim delovanjem, idejami in zahtevami proizvajate. Če to veste. Ali ne. Če to priznate. Ali ne. Če to poznate. Ali ne.

Sklep: resno razmišljam o spremembi spola. Vsaj genderja. Razlog: kljub svinjarijam, ki so jih v zgodovini počeli, so moški med sabo našli posameznike, ki so zmogli kritično ovrednotiti te prakse. Jih postaviti pod vprašaj. Jih odgovorno reflektirati. Sodelovanje v reprodukciji kapitala in kapitalizma je tako reflektiral že Marx. In po njem številni drugi.

Ženskam pa ta sposobnost očitno manjka. Da bi dojele, kaj dejansko počnejo. Da bi za to sprejele odgovornost. In da bi to prenehale početi.

Ko sem bila še njegova študentka, je Južnič dejal, da je človeška neumnost brezmejna. Sama dodajam: ženska neumnost pa še bolj. Pika.