Kdor NPU išče, ta NPU najde: Novinarstvo kot PR preiskovalnih organov

V zvezi s preiskavo proti Alenki Bratušek je v bistvu vse povedal Janez Šušteršič v kolumni na Planetu SiOL ta četrtek:

“Čisto nič se mi ne zdi narobe, če pride policija po dokaze v DZ, [niti ni] vladna stavba na nekem drugem planetu, kamor policija, kot je namignil predsednik vlade, ne bi smela priti, če se prej vljudno ne najavi”.

Predvsem pa pravi:

“Težava z zadnjo policijsko preiskavo je drugje: v njeni popolnoma bedasti utemeljitvi. Kdo pri zdravi pameti bi sploh pomislil, da bi predsednico vlade, ki si je bolestno želela postati komisarka, preiskoval zaradi korupcije? Res je, njeno ravnanje je bilo politično nespodobno in zanj je plačala pošteno ceno na volitvah. Toda koruptivno? Bodimo vendar resni.”

Damage control

Domnevamo lahko, da je bila s tem kritičnim, za organe neprijetnim mnenjem povzročena vsaj simbolična škoda NPU oz. Generalni policijski upravi (kamor NPU spada) in nenazadnje tudi notranjemu ministrstvu. Četudi to ne more vplivati na preiskavo sámo, preveč pametne kolumne zagotovo niso v interesu preiskave, še manj pa delajo za kredibilnost in imidž represivnega organa.

Zato je treba škodo nekako omejiti. Tako potem dva dni pozneje naredi Večer intervju z direktorjem NPU: pod naslovom “Še enkrat bi ravnali enako” Darko Majhenič vse skupaj lepo, razumljivo razloži in pripomni, da “prvi izsledki […] potrjujejo, da smo našli to, kar smo iskali”.

Da ne bo pomote

Treba je seveda vedeti, da mediji tega ne delajo namerno oz. z namenom, da bi ščitili ugled policije ali posameznikov na pomembnih položajih v njej. To delajo zato, ker mislijo, da je treba dati besedo tudi drugi strani.

To sicer ni zmotno prepričanje, vendar intervju z direktorjem NPU spada v isti medijski vic kot recimo to, da je treba pustiti do besede tudi nasprotnike cepljenja otrok, kadar objavijo mnenje zdravnikov. Ali pa da “pošteno”, “objektivno” soočiš darvinista in kreacionista.

Audiatur et altera pars, kajneda?

Narediti in objaviti intervju z direktorjem NPU je z medijskega stališča — in s civilnodružbenega! — precej bizarno. Ne da nam kot javnosti ne bi bilo treba vedeti, kaj si o tem misli Darko Majhenič kot uradna/odgovorna oseba. Dobro, da vemo. Toda za to ni treba narediti intervjuja. Zadoščalo bi par stavkov (njegovih izjav) v kateremkoli članku ali prispevku na to temo.

Ljudi, kakršen je direktor NPU, se ne intervjuva. Vpraša se jih, seveda, in potem citira.

Kaj je intervju?

Medijem kot da ni jasno, da ima intervju popolnoma drugačno, večjo težo kot citirana izjava — ker je za razliko od izjave objava, ki deluje v interesu intervjuvanca, saj afirmira njegovo avtoritativnost, njegov prav. Intervju med medijem in intervjuvancem vzpostavlja sozarotništvo, kompliciteto, v skrajni fazi — odvisno od tega, kako se pač stvari potem razpletejo — tudi soodgovornost, celo sokrivdo.

Slovenski medijski know-how ne presega intervjuja kot afirmativnega, intervjuvancu naklonjenega žanra podajanja vsebin. Mediji načeloma ne delajo razlik med pomembnim umetnikom, ki si zasluži kulturno promocijo v tem smislu, da ljudje spoznajo, kako razmišlja, in pomembnim policistom, preiskovalcem — ali nasplošno in predvsem politikom —, ki deluje v svojem magari službenem interesu, nezanesljivo definiranem kot splošnem, čez palec identificiranim z javnim interesom vseh nas državljanov.

Podoben problem kot z intervjuji so gostovanja politikov in drugih odgovornih oseb v televizijskih oddajah — od Odmevov do Pop Klubov in od nekdanjih Trenj pa do današnje Tarče. Te oddaje so simptomi medijske obsedenosti od političnih figur, medijske preračunljivosti za doseganje pozornosti, medijskega nezavednega podrejanja politiki, medijske izneverjenosti publiki in medijske neodgovornosti za posledice, ki jih to pušča na gledalcih in družbi kot celoti.

Majhenič? Baraga? Whatever…

Intervju z direktorjem NPU — pa saj sploh ne gre samo za tega človeka in za to funkcijo — se mi zdi sporen tudi z njegovega osebnega stališča in s stališča službe, ki jo opravlja. Za božjo voljo, ne more vendar eden glavnih kriminalistov v državi dajati intervjujev! Njegov opis dela in nalog ne bi smel vključevati komuniciranja z javnostjo. Še več, moral bi ga izrecno omejevati, če že ne prepovedovati.

In če smo že tako pravičniško kritični do preiskovalnega sodnika, ki se je kot podpisnik odredbe za preiskavo pri Alenki Bratušek kompromitiral s posmehljivim tvitanjem proti subjektinji sami, potem bi morali biti kritični tudi do kakršnih- in katerihkoli, navidez sicer korektnih javnih izjav Darka Majheniča kot izvajalca preiskave.

Njegov greh je formalno gledano resda še bolj neobstoječ kot Baragov, saj so ga v to v bistvu zvlekli mediji (Večer) — ne pa seveda proti njegovi volji.

Komu se bo prej zazdelo neprimerno, da preiskovalec daje intervjuje? Medijem ali zakonodajalcem?