Aleš Šteger: “Literatura premika življenja in realnost.” (2. del)

29.3.2015 / 05:52 Komentiraj
“Mariborsko gledališče je megalomanski spomenik preteklim časom sredi osemdesetih, ko je mesto doseglo svoj vrhunec.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pesnik in pisatelj Aleš Šteger je zastavonoša mlajše srednje generacije slovenskih literatov. Je avtor sedmih, osmih zbirk poezije in vsaj dveh romanov in kratke proze, esejist in prevajalec, urednik na Beletrini, dobitnik veronike in rožanca, chevalier de l’ordre des Arts et des Lettres in član berlinske Akademie der Künste, Sektion Literatur.

Leta 2012 je bil v Mariboru eden od programskih vodij Evropske kulturne prestolnice. Imel je kaj videti.

In če k temu prištejemo še to, da zna gledati, opazovati, pisati, potem ni nenavadno, da je nastal verjetno najvznemirljivejši izvirni roman lanskega leta v slovenščini z naslovom Odpusti.

Danes sledita nadaljevanje in konec intervjuja. Prvi del je bil objavljen včeraj.

Aleš Šteger: Odpusti. Beletrina, 2014. ISBN 978-961-242-955-3, 331 strani, 24 EUR.

Triler na Slomškovem trgu

Roman zelo pritegne, napeto je do konca. Na koncu je čisti triler.

Ja, čeprav moram priznati, da imam verjetno tudi tu ambicijo, da bi bralca pripeljal do stanja, ko bi začel o določenih zadevah razmišljati.

Da bi ga educiral?

Mislim, da ga ne morem educirati. To nikakor ne. Iz njega tudi ne morem narediti boljšega človeka.

Malo ga podreza.

Ja, podreza, da se vsaj na nek način do tega opredeli. V tem smislu je zame to angažirana literatura.

Zelo angažirana — pa tudi zahtevno branje. Polna je reminiscenc in historičnost, zahteva poznavanje časa in prostora in kulture Maribora. Kakorkoli, rada bi s tabo spregovorila o Velikem Orku. Gre za skrivno društvo, katerega trinajst članov morata uloviti nekdanji dramaturg in novinarka in očistiti Maribor. Kako si prišel do Velikega Orka in njune naloge, ki se vleče skozi ves roman?

To je zelo trivialno. Metafora hobotnice je nekaj najbolj zlizanega, kar je sploh možno. Hobotnica je nekaj, kar je v naših rumenih medijih nenehno prisotno. Hobotnice imamo tudi lepo izrisane, da si jih laže predstavljamo.

S stališča romanopisca, ki hoče stvari opisovati, pa je to čista norost. Takim metaforam se je treba izogibati. Ampak ravno zato, ker je bil moj moto: “Dovoli si vse!”, sem poskusil ta zares zlizan, obrabljen motiv spet oživiti, mu dati drug pomen. Ne gre samo za simbolno navezo ljudi, povezanih kot lovke, ampak tudi za motiv te živali, ki ima določene sposobnosti. 

Zelo je inteligentna.

Zelo je inteligentna, njeno telo je inteligentno. Ko greš raziskovat, ti to odpre nove dimenzije te zlizane podobe.

Cilj Velikega Orka je, da očisti mesto hudih travm, kot pišeš, ker da ni hujšega kot preteklost.

Ta trinajsterica obvladuje mesto in skrbi za to, da se nič ne spremeni. Mesto mora ostati takšno, kot je. Ljudje morajo še naprej živeti s pozabo. S stališča Orka sta ta dva junaka zločinca. V resnici pa imata mesijanski impulz za reševanje sveta, za ponovno vzpostavitev praspomina med ljudmi, da bi neiformirane duše spet informirala. V tem smislu sta tu dva pola, pri katerih se mora vsak opredeliti, kdo je nor in kdo ni, kdo je dober in kdo ni. Ni čisto jasno — vsaj upam, da ne —, kdo ima prav in kdo nima. Tudi konec romana je v tem smislu precej odprt.

Metafora hobotnice je nekaj najbolj zlizanega. Hobotnica je nekaj, kar je v naših rumenih medijih nenehno prisotno. S stališča romanopisca pa je to čista norost. Takim metaforam se je treba izogibati.

Mojster Šteger in Margareta Slapšak

Zdaj moram spet citirati Slapšakovo, ki pravi, da je mogoče tvojo mojstrovino primerjati z Mojstrom in Margareto Mihaila Bulgakova. Pravi tudi, da je tvoj sarkazem blizu Bulgakovovemu, ampak še močnejši, in da imata Bely in Rosa še težjo nalogo od njegovih junakov.

Svetlana je to zelo dobro opazila. Sem velik fan Bulgakova in to se tudi vidi. To ni skrivnost. V tem, da neka sila vstopi v mesto in ga pretrese in rekonfigurira, je jasna vzporednica med mojim romanom in romanom Mojster in Margareta. Pa saj so še drugi romani s to strukturo.

V primerjavi z Bulgakovom pa je naloga pri meni drugačna. Pri Bulgakovu je jasno, da je na delu hudič. Na delu je nadnaravna sila, ki začara, hipnotizira, moja dva junaka pa sta ujetnika lastne vednosti in nevednosti, lastne zmožnosti in nezmožnosti. Zato se ne moreta obnašati vsemogočno, ampak lahko sledita le človeškim zakonitostim, ki pa so velikokrat uperjene proti njima samima. V tem smislu sem se lahko z njima bolj ironično poigraval.

Pisanje poezije je podvrženo notranjim zakonitostim, ki zahtevajo določeno koncentracijo. Ti si zame velik pesnik in boš to tudi ostal — seveda pa tudi pisatelj. Ampak proza ni nič manj zahtevna, ne? Tudi tukaj obstajajo zakonitosti. Bi pa zdaj bil čas, da preidemo k naslovu tvojega romana, Odpusti. Pesem ne rabi vedno naslova. Me pa zanima, kako si prišel do tega naslova?

Dobro vprašanje. Mislim, da na začetku nisem imel naslova. A ko sem pisal, se je odpuščanje začelo pojavljati v vseh svojih fasetah. Seveda tu ne gre samo za odpuščanje v krščanskem smislu — čeprav imam jaz tezo, da odpuščati sploh ne moremo —, gre tudi za vse druge oblike odpuščanj: odpuščanje delavcev Tama, odpuščanje duš iz teles, tako kot jih odpuščata Adam Bely in Rosa Portero.

Ker kaj onadva počneta? Svoja dejanja opravičujeta tudi s tem, da verjameta, da smo dejansko živali, v katerih so se naselile duše umrlih, ki ne vedo, kaj so in od kod so. In ko jim data tabletko in jih o tem informirata, duše prostovoljno zapustijo telo, ki ostane samo še neka živalska entiteta, ta pa potem deluje popolnoma drugače. Iz tega nastanejo krasni prizori, predvsem humorni prizori župana, ki grize ali pa se plazi po vseh štirih, ker nima duše in telo pač dela to, kar bi si želi delati.

V tem smislu je Odpusti naslov, ki se mi je zdel dovolj neposreden, hkrati pa je večznačen. Angleški prevod te knjige, ki je v nastajanju, bo verjetno Absolution. To se mi tudi zdi lep naslov. Seveda je se pri tem tipu naslovov pojavlja vprašanje, kako boš direktno komuniciral z bralcem. Nedvomno obstaja želja, da bi komuniciral čim bolj direktno, hkrati pa ne popuščaš, ne odpuščaš tej večplastnosti.

Nalašč zavajajoče

Casting tvojega romana je izvrsten, če lahko tako rečem: od župana, ki mu daš priimek Voda, ker se veliko ukvarjaš z obnovo vodovoda okrog Kalvarije ali Piramide, pa do te Magde in znanega župnika in zadolžene škofije in podjetnika…

To je nevarno. Mislim, da mora roman, če mi je količkaj uspelo, za bralca delovati kot zrcalo. Bralcu mora dati možnost, da bere na različne načine. Večina ta roman seveda bere kot roman na ključ in išče vzporednice med mojim županom in tedanjim in med posameznimi osebami iz javnega življenja v Mariboru. Ampak to je nalašč narejeno tako zavajajoče. 

Ampak v romanu je nekaj tega.

Ne gre za to, da bi si želel obračunavati s komerkoli iz realnega življenja. To se mi zdi v literaturi nezanimivo. Literatura ni za to. Obstajajo drugi mediji, ki so za to primernejši, recimo socialna omrežja. In še marsikaj. Tudi gledališče je primernejše za kaj takega. Ne pa gledališče v romanu.

Če rečem, da je roman zrcalo, se to kaže v tem, kaj pravzaprav iščemo, ko beremo. Če iščemo zgodbo, če iščemo odgovore na vprašanja, kaj je z našimi dušami, kaj je z umrlimi, zakaj je realnost največja fikcija, ki je fikcionalizirana proza niti ne more dohajati, potem to ogledalo kaže neko drugo sliko. In to je bila moja želja: napisati knjigo, ki bi bila lakmusov papir za bralca samega. Koliko mi je to uspelo, je seveda subjektivno: vsak bralec vé to zase.

A kot rečeno, moja ambicija ni bila napisati klasični roman, temveč iznajti neko formo, nekaj drugega, nekaj netipičnega.

Če je roman zrcalo, se to kaže v tem, kaj iščemo, ko beremo. In to je bila moja želja: napisati knjigo, ki bi bila lakmusov papir za bralca. Koliko mi je uspelo, je subjektivno: vsak bralec vé zase.

Magnetizem teksta

V zvezi z Mariborom omenjaš tudi imena kot Nikola Tesla, Hitler, Maister in Napoleon. Sicer pa je knjiga vpeta v gledališče: v življenje v gledališču, vsebino gledališča, v zgodbe, pa tudi z dialogi iz Vojne in miru — iz adaptacije Darka Lukića, ne direktno iz romana. Zanima me, zakaj si to vključil.

Ta struktura se mi je nekako izkristalizirala že tisti večer, ko sem bil na predstavi. Zdelo se mi je, da marsikateri stavek iz Pandurjeve predstave govori o paralelni zgodbi, o neki zrcalni realnosti. Ko sem to vkomponiral, se mi je zdelo, da je roman s tem pridobil neko drugo, širšo dimenzijo. Bilo je zelo zanimivo.

Imel sem dva momenta, ki sta mi dala intimno vedeti, da sem na pravi sledi. Mogoče je to lažna avtosugestija ali ne vem kaj — čeprav verjamem v to. Naenkrat imaš občutek, da to, kar počneš, kar pišeš v tekstu, da začne tekst sam generirati pozornost do realnosti, sam ustvarjati realnost, ki se dogaja tebi, ne pa obratno, da se ti nekaj zgodi in temu poskušaš slediti in to napisati.

Ko pride do obrata logike, čisto izkušenjsko, takrat veš, da tekst postaja močnejši od življenja in da te vodi v pravo smer.

Ko sem imel strukturo že napisano, vsaj grobo verzijo romana, sem začel brati knjigo Virginie Woolf Med dejanji, ki je prej nisem poznal. Ugotovil sem, da ima na nek način isto strukturo. Bilo je tako, kot da sem zaradi pisanja priklical to branje.

Ne gre za to, da bi si želel obračunavati s komerkoli iz realnega življenja. To se mi zdi v literaturi nezanimivo. Literatura ni za to.

Na bolšjaku v Bruslju

Drugi, še močnejši moment pa je bil — tega nočem zdaj mistificirati, vendar se je dejansko zgodilo —, ko sem bil v Bruslju in sem delal na odlomku, ki govori o Hitlerju. Ugasnil sem računalnik in šel na bolšjaka nedaleč od tam, kjer sem stanoval. Brskal sem po mapah z risbami in potegnil ven navidez nepomembno grafiko Franza von Stucka. Ko sem se pogovarjal s prodajalcem, mi je bilo jasno, da ne ve, kaj prodaja, pa tudi sam sem mislil, da gre za kopijo. Vendar se je izkazalo, da je grafika original. Kupil sem jo za bagatelo.

Franz von Stuck, secesijski slikar, ki je slikal gole ženske s kačami, je bil Hitlerjev najljubši slikar. Hitlerja je fasciniral. Danes najdete von Stucka po vsej Bavarski, v salonih uglednih družin visijo von Stucki.

Če ne bi pisal tega romana in če ne bi tisto jutro pisal prav o Hitlerju, sem prepričan, da ne bi zagledal von Stucka pri brskanju na bolšjaku in ga ne bi kupil. Ta majhna naključja v življenju ti povejo nekaj kot avtorju. Dajo ti signal, da obstaja magnetizem, ki ga ustvarjamo ne samo znotraj teksta, temveč tudi v življenju. Da to, kar pišemo, deluje na našo eksistenco. V tem smislu tudi verjamem — pa če se sliši še tako banalno — v moč literature. V moč tega, da literatura na neviden način premika naša življenja in realnost okrog nas.

Megalomanski spomenik preteklosti

Zanima me ta tvoja strast do gledališča. Kar opisuješ, je videti tako, kot da si bil tudi ti del gledališča — čeprav formalno nisi bil. Pa vendar podrobno opisuješ razmerja, odnose, navsezadnje tudi zgodovino, ozadja… Ne gre samo za literaturo, gre tudi za veliko več. In vse se konča z gledališčem. Ne bomo seveda izdali konca knjige, ampak…

Ti si zelo prijazna, ampak nisem tak izvedenec za gledalšče, kot se v romanu pretvarjam. Imam pa res neko ljubezen do gledališča in do prahu, ki se v njem nabira. V tem smislu se mi zdi odlično, da smo danes ravno v Drami.

Mariborsko gledališče je nekaj posebnega. Že arhitekturno. Na trgu, kjer stoji, je na nek način tujek — kot vesoljska ladja, ki je tam pristala in izgleda, kot da se bo vsak trenutek odlepila od tal. Ko stopimo v njegovo notranjost, pa vidimo hladno estetiko osemdesetih let, ta marmor in steklo in medenino, ki je popolnoma drugačna kot te kljuke tukaj.

Mariborsko gledališče je megalomanski spomenik preteklim časom — časom, ko je Maribor kot mesto dosegel svoj vrhunec. To je bilo sredi osemdesetih. Simbolna dimenzija gledališča je zelo močna.

Pa še nekaj: na trgu so tudi stolnica in sedež nadškofije in rektorat univerze. Simbolna moč tega mesta je zbrana na tem trgu. Edino normalno, da se na Slomškovem trgu ta roman začne in konča.

Mariborsko gledališče je nekaj posebnega. Že arhitekturno. Na trgu je na nek način tujek — kot vesoljska ladja, ki je tam pristala in izgleda, kot da se bo vsak trenutek odlepila od tal.

Aleš Šteger je bil leta 2012 v Mariboru eden od programskih vodij Evropske kulturne prestolnice. Imel je kaj videti. — [Fotografija: Marko Crnkovič/Fokuspokus.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE