Aleš Šteger: “Iz bralca ne morem narediti boljšega človeka.” (1. del)

28.3.2015 / 06:17 Komentiraj
Splet bizarnosti in bolečine, ki je možen samo v Mariboru, izmisli pa si ga lahko samo en Šteger: EPK 2012/Odpusti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pesnik in pisatelj Aleš Šteger je zastavonoša mlajše srednje generacije slovenskih literatov. Je avtor sedmih, osmih zbirk poezije in vsaj dveh romanov in kratke proze, esejist in prevajalec, urednik na Beletrini, dobitnik veronike in rožanca, chevalier de l’ordre des Arts et des Lettres in član berlinske Akademie der Künste, Sektion Literatur.

Leta 2012 je bil v Mariboru eden od programskih vodij Evropske kulturne prestolnice. Imel je kaj videti.

In če k temu prištejemo še to, da zna gledati, opazovati, pisati, potem ni nenavadno, da je nastal verjetno najvznemirljivejši izvirni roman lanskega leta v slovenščini z naslovom Odpusti.

Pogovor s Štegrom je nastal ta torek popoldan v ljubljanski Drami v okviru kavarniških srečanj pod skupnim naslovom Družabno in družbeno.

Kar sledi, je anatomija nastanka romana: literarnih, zgodovinskih, psiholoških, političnih vzgibov, mimogrede pa še pronicljiva analiza, zakaj je Maribor metafora Slovenije.

Kako je nastal ta splet bizarnosti in bolečine, kakršen je v realnosti verjeten samo v Mariboru, izmisli pa si ga lahko samo en Šteger?

Intervju objavljamo v dveh delih. Nadaljevanje in konec že jutri.

O grozovitostih lahko govorim samo tako, da jih še dodatno stopnjujem. Da uporabim karnevalski preobrat in da si privoščim vse. Ko sem pisal roman, sem si govoril: “Dovôli si vse.”

Ko je svetloba napoved konca

Áleš, prvo vprašanje: je pomlad tvoj najljubši letni čas?

Nikakor ne. Moj letni čas je v bistvu pozna jesen. Ko se stvari izkristalizirajo in ko svetloba dobi čudno transparentnost. Ko je svetloba že napoved konca. Mogoče odtod moje nagnjenje k témam, ki se dotikajo konca. Končnost je nekaj, kar se me na nek način zelo dotika. Spomnim se, kako na Štajerskem zapiha veter in odnese rjavo-rdeče liste z dreves. Preden padejo na tla, je trenutek, ko se nekaj zgodi. To je težko opisati: še letijo, na nek način so že padli, v bistvu pa še niso. Ta moment je zelo pomemben za mojo percepcijo časa.

Tvoj roman Odpusti se dogaja v zimskem času. V prvem poglavju z naslovom Novi svet gospoda G. dve osebi hodita skozi mračni, temačni Maribor. Sneži, mesto je pusto, čeprav se v tem času dogaja EPK. To sta Adam Bely, nekdanji dramaturg, v Mariboru je živel trideset let, zdaj pa se po šestnajstih letih ponovno vrača, in Rosa Portero, radijska novinarka, ki poskuša ujeti utrip mesta v času EPK. Svetlana Slapšak, ki je napisala odlično kritiko tvojega romana, piše, da bi moral napisati ta mit, ta roman o Mariboru še pred EPK. Pa me zanima, kdaj si začel razmišljati o tem romanu?

Začetek je bil podoben kot ko se pojavi pesem. Pesem na nek način vznikne. Ne iz filozofskega razmišljanja ali iz konstrukcije zgodbe, ampak je dogodek, razprtje. Mentalno razprtje, ki še nima jezika, ki šele išče svoj jezik. Nekaj se zgodi, a ne veš kaj. Deluje na ravni prepoznanja, na ravni označitve prostora.

Podobno se mi je zgodilo februarja 2012, ko sem delal v Mariboru. Bil sem eden od štirih programskih vodij EPK, zadolžen tudi za mednarodni gledališki program, med drugim za produkcijo Vojne in miru Tomaža Pandurja. To je bila predstava, ki so jo najprej odigrali v HNK v Zagrebu, zdaj pa je bila premiera v Mariboru. Stal sem pred gledališčem. Mariborsko gledališče je največje v Sloveniji, največje kot hiša, po ansamblu, kvadraturi… Bila je megla, pustni torek, brozga vsepovsod. In potem so iz megle stopale podobe, večinoma mestni veljaki: direktorji, župan, podžupan, podžupanja…

Ki potem vsi nastopajo v romanu.

Na nek način vsi nastopajo. V tistem trenutku seveda nisem imel pojma, kaj bom pisal, ampak občutek je bil izjemno močan. Bil je občutek brez jezika. V mojem intimnem doživljanju še ni imel strukture pesmi. Ni bilo verzov, ni bilo… — a veš? Je pa klical po širši ubeseditvi tematike, ki me je obsedala že dolgo, že od otroštva, a se je nikoli nisem znal lotiti. Mogoče me je ravno izkušnja EPK osvobodila — osvobodila v tem smislu, da sem delal v nemogočih razmerah in ves čas upal, da v slovenski družbi obstaja nekaj takega kot tihi dogovor, neka varnostna mreža.

Kar pomeni: vi se sicer ne marate s sosedom ali s kolegi ali sokrajani, someščani, ampak vseeno veste, če gredo stvari s slabega na slabše, da nekje mora biti dno, neka varnostna mreža, ki vas bo ujela. Da obstaja nek splošen konsenz, da smo do sem pustili stvar propadati, od tod naprej pa ne več.

Seveda te varnostne mreže ni. Naša družba je strukturirana tako, da nižje ko tone, težje je ta tok obrniti. In to sem v celovitem ustroju organizma, kakršno je mesto, bolj kot kadarkoli prej doživel v Mariboru. Tam sem komuniciral z ljudmi na najrazličnejših nivojih, od župana do pometačev, od ljudi, ki so upravljali s tehniko, do kogarkoli z univerze, iz Cerkve, medijev. Bilo mi je jasno, da je to popolnoma disfunkcionalno mesto. Da je to mesto, zafrcljano v preteklost.

Zapeto, ne?

Zapeto. Mesto, ki ima seveda tudi krasne strani, vendar se je zadnjih dvajset let dogajala negativna selekcija. Permanentno odrivanje kreativnih moči stran ali celo v eksil. Mesto se je degradiralo. Maribor je na nek način metafora Slovenije. To ni Ljubljana, ker ga ne držijo pokonci institucije, ki bodo preživele, tudi če bo vse drugo propadlo.

Tako sem se takrat znašel pred šokantnim spoznanjem o družbi, katere del se čutim. Tudi Maribora. Pri čemer to ni zgolj zgodba o Mariboru. Moja ambicija je bila drugačna: skozi Maribor sem hotel opisati situacijo, ki bi jo bilo mogoče najti v večini mest — pa ne samo slovenskih, ampak tudi srednjeevropskih —, ki živijo svojo postindustrijsko, postkomunistično, posttranzicijsko zgodbo in ki so zaradi globalnih premikov obsojena na stagnacijo ali celo na propad.

Maribor je poseben primer. Maribor je mesto, ki je šlo skozi radikalne tranzicije. Pred 1846, ko je dobil železniško progo, je bil Maribor majhno, nepomembno mestece, ki je doživelo silovit razvoj, šlo skozi radikalne politične premike, zamenjalo prebivalstvo in se na koncu znašlo v situaciji, v kateri je in iz katere ni poti.

Poti pa po mojem tudi zato ni, ker Maribor živi po principu pozabe. Živi na ta način, da čim več in čim hitreje pozabi. Za Slovence itak pravijo, da v tem družbenem smislu maksimalno živimo dve leti. Dve leti nazaj nam seže spomin. Ne vemo, kdo je bil minister pred tremi leti. To je že preveč. Ampak v Mariboru se to skrči na dva meseca ali še manj. In v tem smislu je bil to zame zelo dober antropološki case study.

Skozi Maribor sem hotel opisati mesta — pa ne samo slovenska —, ki živijo svojo postindustrijsko, postkomunistično zgodbo in ki so zaradi globalnih premikov obsojena na stagnaciji ali propad.

Od Štajercev k scientologom

Ko si bil enkrat — ali že večkrat — moj gost na radiu, se spomnim, da si rekel, da imaš pri pisanju vedno začetni moment, koncept v narekovajih, potem pa prideš do točke, ko grejo stvari naprej same. Kdaj se je to zgodilo v primeru romana Odpusti?

To se je zgodilo po EPK, ko je bilo vsega hvala bogu konec, ko sem preživel. Vmes sem imel fazo, ki je v življenju še nisem izkusil. Čutil sem, telo mi je začelo sporočati, da bom zbolel, da se bo zgodilo nekaj hudega. Ta fizična obremenitev je bila prehuda.

Bil sem na poziciji v rigidni strukturi, na izpostavljenem mestu, kjer od tebe vsi pričakujejo, da boš rešitelj — ti pa v resnici nimaš škarij in platna, da bi lahko kogarkoli reševal. V javnem zavodu Maribor 2012 je bilo sedem sopodpisnikov za vsako pogodbo, tudi najmanjšo. Tega si ne moreš predstavljati. Ko je ekipa nekaj mesecev pred začetkom EPK začela delovati, je najprej odstopila finančna direktorica. Potem je odstopil predsednik sveta. Potem so bile županske volitve. Potem je padla vlada. Iz meseca v mesec so si sledili dogodki, ko nisi imel sogovornika.

Hkrati pa vemo, da takšni projekti vseeno generirajo ljudi, ki so tudi v nemogočih pogojih pripravljeni delati — čeprav z različnimi motivi: nekateri delajo zato, ker dejansko želijo stvari obrniti na bolje in v tem vidijo priložnost, drugi pa zato, da se nič ne bi zgodilo. Večina dela zato, da se nič ne bi zgodilo. Da sami ne bi naredili nobene napake.

Bil sem skratka blazno srečen, ko je bilo vsega konec in sem šel na dopust in se začel ukvarjati s temo, ki me je že nekaj časa intrigirala. Ta tema so bili scientologi. Filozofija, zgodovina scientologov je res fascinantna. Že to, da imaš uradno religijo, katere ustanovitelj je avtor znanstvenofantastičnih romanov. Imaš religijo, ki verjame, da so naše duše z drugih planetov, iz drugih galaksij, da so prišle sem z mislijo, da bodo našle tukaj nov dom, hkrati pa je šlo za množični poboj. Da so naše duše lepljenke pobitih.

To je zame izjemno močna metafora, ki se jo dá direktno aplicirati na slovensko realnost. Pa ne samo na slovensko realnost. In ne gre samo za to, na kar takoj pomislimo — na povojne poboje —, ampak za način, kako ravnamo s preteklostmi. S katerokoli preteklostjo, ne samo z NOB in s tem, kar se je dogajalo po vojni, ampak s številnimi preteklostmi.

In točno to je ta — kako bi rekel — mariborski način preživetja, preživetvene strategije.

Maribor ni karnevalsko mesto, temveč gledališko. Tam ves čas vsi delajo teater. Na ulici še bistveno bolj kot v gledališču.

“Dovôli si vse. Dovôli si vse.”

Ampak ali si užival, ko si to pisal?

Bil sem zelo presenečen, kako jasno je roman nastajal. Vsi smo brali Faulknerja, Čehova, Flauberta, Prousta. Jasno mi je bilo, da lahko s stališča pisanja grem po poti, po kateri ta snov kliče: gre za neko realistično-historično perspektivo, ko želiš stvari čim bolj podrobno opisati.

Ampak vedel sem, da je to po eni strani past in da me po drugi strani to tudi ne zanima. Zakaj past? Ker so nekaj podobnega, a bistveno bolje napisali že drugi in ker zase kot pisatelja ne vidim izziva v ponavljanju vzorca knjigotrške branže, ki na nek način kar kliče po slovenskem historičnem romanu. Me ne zanima.

Jasno mi je bilo, da lahko o grozovitostih govorim samo na ta način, da jih še dodatno stopnjujem. Da uporabim karnevalski preobrat in da si privoščim vse. Ko sem pisal roman, sem si ves čas govoril: “Dovôli si vse. Dovôli si vse”. Na ta način je vse to zelo lepo šlo iz mene. Seveda sem potem delal predelave, ampak relativno enostavno je bilo pisati, ker so se stvari same zlágale.

Gre pa še za nekaj drugega. Maribor ni karnevalsko mesto, temveč gledališko. Tam ves čas vsi delajo teater. Na ulici še bistveno bolj kot v gledališču. To dá dodatne dimenzije ali možnosti, kako povedati zgodbo. Povedati jo na hiter, mogoče filmski način, povedati jo s štorijo, ki potegne, ki vleče, hkrati pa skozi to servirati vse tisto, kar je dejansko zelo težko komunikabilno.

Težko govorimo o množičnih pobojih, o rovih, o četah, ki so nekje padle. To so težke teme. Kdo se bo danes s tem ukvarjal? Moramo se ukvarjati, toda kako? To nam je že skoraj prirojeno: če se imamo za tiste tri ali pa dva in pol odstotka kritičnih intelektualcev, potem to še nekako presnovimo, ampak se neradi opredeljujemo, vsaj na podlagi stereotipov. Če pa pristopiš s tekstom, ki hoče biti vse, ki ima intenco, na avtoironičen in duhovit način, ki dopušča različne interpretacije, pa morda imaš več možnosti, da komuniciraš z bralcem.

O grozovitostih lahko govorim samo na ta način, da jih še dodatno stopnjujem. Da uporabim karnevalski preobrat in da si privoščim vse. Ko sem pisal roman, sem si ves čas govoril: “Dovôli si vse.”

Aleš Šteger: Odpusti. Beletrina, 2014. ISBN 978-961-242-955-3, 331 strani, 24 EUR.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE