Schrödingerjeva Špela
Spim trdno in globoko. Vsako noč. Vedno. Neglede na vse, kar se (mi) čez dan ali v življenju dogaja. Po mojem zato nisem bil nikoli res bolan.
Ampak tudi Špela ni bila nikoli bolna — pa je kar naenkrat ni več. Umrla je brez veze, kar tako, za nič, sredi dela in življenja, kot da bi se neki cinični prainstanci zdelo urgentno, da nekoga — in to ravno njo — za hec pošlje na oni svet.
Tik preden zaspim, me včasih obide strašljiva, a uspavalna zadnja misel: “Mogoče se pa zjutraj ne bom zbudil?”
Tega ne pomislim vsako noč, temveč samo takrat, kadar se spomnim na minevanje. Z leti to človeku pride kdaj na misel. V Špelinih morda še ne, v mojih pa že kdaj. Vsaj izjemoma. Kadar sem kdaj pred spanjem slabe volje. Misel na smrt me uspava. Še preden dokončam seznam ljudi in stvari, zaradi katerih je bilo do tega trenutka vredno živeti, že spim.
Upam, da je Špela imela ta seznam. Že od prej, updatanega, če si ga že ni mogla narediti tik pred zdajci.
Ko berem, da je še včeraj dokončala delo, ki ga je imela z današnjo oddajo, mi gre kar na jok. Zgodilo se ji je to, o čemer sem že tudi sam kdaj razmišljal pred spanjem: ali bi naslednje jutro ali čez dva dni v časopisu sploh izšel moj tekst, če bi bil mrtev? Bi ga objavili, če bi izvedeli za mojo smrt še pred izidom (tiskom)?
V življenju nisem izgubil veliko ljudi — vsaj ne na tak način, da bi umrli —, še posebej pa ne veliko zelo bližnjih, zelo mojih. Odhajali so večinoma taki kot Špela: dobri kolegi, pa ne samo novinarji, večinoma sploh ne, ki sem jih rad videval, se z njimi pogovarjal, popil kavo ali pivo, včasih kaj sodeloval, si pošiljal z njimi mesidže in maile, jih cenil.
Po njenem odhodu s Pop TV sem Špelo nagovarjal, da bi se mi pridružila pri Fokuspokusu. Že prej, na zadnjem kosilu pri Ravbarju, kamor nas je Perovič — sodelujoče v oddaji 24 ur ob enih — vsako leto peljal na čevape, sem ji vse razložil. Bila je navdušena. Toda pozneje se je precej na hitro dogovorila s TVS.
Dobronamerni, a duhamorni filozofi — pa ne profesionalci, seveda — so mi znali vcepiti občutek slabe vesti, da ne živim polnega življenja, če kdaj spotoma ne razmišljam o komplementarni smrti. Z leti sem bil nanje vse manj jezen, da mi kvarijo veselje do življenja. Morda pa je res bolje biti pripravljen?
Zato pa me je danes še tem bolj sesulo: Špeli se je zares — v življenju! — zgodilo to, o čemer sam samo razmišljam pred spanjem. Ujela je deadline in vendarle stopila čez to črto. Živa in mrtva obenem. V istem trenutku, terminu.
Zdaj spet ne vem, ali ima smisel razmišljati o smrti. Zdi se mi na nek način objestno, da sam o tem samo razmišljam, nekomu drugemu pa se potem to res zgodi.
V vsakem primeru nas smrt zasači nepripravljene.
Lahko noč, Špela. Se vidimo.
