Želim si seksi desničark in duhovitih levičarjev

Če bi hotel dokazati, da so to vsaj za silo smiselna vprašanja, bi jih moral nasloviti na vse prisotne družbenopolitične, ideološke, kulturne, subkulturne in še kakšne ločine. Zakaj ne pridemo ________ (vstavi po želji)? Prepričan sem, da bi nas vsak odgovor peljal po svojem ovinku, (po)končal pa v prekletem/zakletem krožišču.

Distanca in determinanta

Večkrat razmišljam, da se Slovenci preprosto jemljemo preresno: da v svoje vloge popadamo tako globoko, da do sebe in do svojih ne moremo vzpostaviti nobene kritične distance več.

To se dogaja vsem: estradnikom, finančnikom, politikom z vseh vetrov, revežem, bogatunom, presnojedcem, veganom, kolumnistom… — še celo filozofom, ki bi nam morali te pojave pojasniti.

Čim vsem naštetim dodaš kontrolirano geografsko poreklo in jih počastiš s tem, da so slovenski, se zgodi nek bizaren preskok: vržeš jih v matrico, v determinanto, v dogmatično držo, ki evolucijo takoj zamenja za histerično pripadnost ločini.

Ta zgodba se vedno konča v krožišču. Kaj nas žene v to?

Tofizem

Kar je Konfucij za Kitajce ali Mojzes za Žide, je Tof za Slovence. Čeprav imamo na razpolago cel kup svetovno uveljavljenih filozofij, religij, nazorov in ostalega, kar nam lahko pojasni naš obstoj in družbene procese, smo se Slovenci v veliki večini zatekli k Tofovim naukom.

Prav on nam je na prehodu iz enega družbenega formata v drugega pojasnil, da vse skupaj itak nima nobenega smisla, ker je vse vnaprej določeno. Determinirano.

Tof nam je povedal sveti štos: da nas je prej jebal en sam bik, zdaj pa devetdeset govedi. Potem pa nam je to povedal še tisočkrat.

Pravzaprav je to njegov edini štos, ki to sploh ni. Sam Bog nam ga je poslal, Tofa, da nam pove, kaj se bo zgodilo, še preden se je karkoli zgodilo. Vsemogočni je s tem dokazal, da Tone Fornezzi ni zlato tele, temveč prerok. Slovenski prerok! Ker se ni zgodilo nič.

Tofoglavost

Tako smo nastali Tofoglavci. Tofoglavci nismo kakšna bizarna sekta, temveč tiha večina, ki svojo referendumsko moč uporablja za to, da se prerokba dosledno uresničuje — da se torej nič ne zgodi. 

Tofoglavost ni pasivna drža, kot zmotno mislijo popularni razlagalci slovenske družbe. Kje pa! Izjemno aktivna je ta pasivnost. Držati vse silnice v ravnotežju popolne stagnacije zahteva družbeno prebujenega, aktivnega državljana, ki je pač enega bika zdaj zamenjal za Tofova goveda — za peščico ikon, ki poosebljajo najnižje skupne imenovalce tako dobrega kot slabega. Jemati jih treba smrtno resno. To pa zahteva trdno vero.

Demokratični tofu

In prav zato naša scena spominja na jagodni izbor vzhodnih ikon in gotskih kipov turobnih svetnikov. Vse je poenostavljeno do maksimuma, da je lahko svetost pretirano poudarjena.

Tako kot že od pamtiveka z lahkoto prepoznavamo podobe sv. Florjana na gasilskih domovih, četudi smo na smrt pijani, je poenostavljeno ikoničen tudi dualizem Milana in Janeza, h katerima zadnja desetletja vijemo roke v molitvi. Tudi estetsko. 

Najbrž se v tej sprijaznjenosti s srednjeveško, tofistično usodo, ki vse polaga v božje roke in nas odrešuje odgovornosti, skriva odgovor na vprašanje, zakaj Slovenija izgleda kot materializiran predsodek. Kot nespodoben vic. Pri nas ni levičarjev in desničarjev. Samo levuharji in desnuharji so!

Imidži brez seksapila

Zakaj mora biti desnuhar, če je slovenski, nujno okleščen slehernega seksapila? Zakaj mora imeti prekratke hlače, nogavice iz osamosvojitvene vojne, bizarno čepico s šiltom, kisel obraz in nasikane slogane? Zakaj mora mizanscena Odbora 2014 pred sodiščem spominjati na Škofjeloški pasijon?

Zato, ker mora nekdo verjeti, da je lahko nekdo samo tak. Ker drugačen ne more biti. Drugačnega si ga ne znamo predstavljati.

In zakaj si mora levuharica, če je slovenska, na joške brez pietete nalepiti kvadratni meter veliko rdečo zvezdo in z njo leta 2015 razpravljati o fiskalnem pravilu? Če celo v hramu dialoga počne take brezobzirnosti, sem prepričan, da ob harmoniki in Bilečanki padajo tudi obvezni štosi na temo prešlampasto napolnjenih rovov, brezen in ostalih deponij sovraga.

Zakaj se vedejo, kot da je resnica doma samo v otroškem romanu Milivoja Matošca o Titovem otroštvu Deček s Sotle? Ker so lahko samo taki. Ker si drugačnih ne znamo predstavljati.

Dovolj teh derivatov!

Dovolj imam desnuhov, levuhov in drugih derivatov tofizma in tofoglavosti! Želim si seksi desničark, ki se jim bo prizor, ko Janez s kesona vaškega avtoprevoznika trem skinheadom bluzi o domobrancih, zdel neprivlačen in privlečen za lase.

Želim si duhovitih levičarjev, ki bi v zasedi kakšnega Štrajna in Pirjevca, ki sta čepela v grmovju le lučaj od Janeza, videli samo dva komedijanta v partizanskem reality showu.

Želim si dol s tega krožišča brez povratka! Dovolj bi bilo tisto pri Žalah.