Harakiri koalicija analfabeta Cerarja
Cerarjeva odločitev glede vojaka Vebra bo pomembno vplivala tudi na razmerje moči v vladi. Čeprav je malo verjetno, da bi SD uresničili grožnjo in ob morebitnem padcu ministra zapustili koalicijo, pa so Cerarja s svojo namero postavili v neugoden položaj.
Javnost namreč razmišlja takole: je premier voditelj ali ga vodijo?
Kdo vodi voditelja?
Če Cerar najde pravno praznino, s katero bo legitimiral afero Veberkom in obdržal v vladi ministra, ki je uzurpiral OVS za lastne, strankarske interese, bo javno mnenje to percipiralo kot poraz predsednika vlade, ki je pokleknil pred ultimatom najmanjšega koalicijskega partnerja.
Če pa Vebru pokaže vrata in če se izkaže, da grožnje SD niso samo politični blef, lahko ostane v DZ samo z enim koalicijskim partnerjem in z minimalno večino.
Inventura prvega polletja Cerarjevega mandata je seznam strateških napak. Izvirni greh so bila seveda koalicijska pogajanja, ko je Cerar zaradi ljubega miru na levici tvegal trenutno situacijo in si naivno zapravil možnost “mavrične” koalicije.
Ideološka zaslepljenost
Z nekaj prilagodljivosti — in s pogajalci, ki bi jim namesto za lastne politične ambicije šlo za dobrobit vlade — bi Cerar danes imel partnerja, ki bi brezpogojno podpiral umik politike iz gospodarstva. To bi bila seveda NSi.
Cerar se lahko zahvali ideološki zaslepljenosti svoje pogajalske ekipe, da namesto o uspešni prodaji Telekoma danes beremo o aferi Veberkom, o izsiljevanju SD in lobističnem delovanju političnih ozadij, ki z vsako afero pridobivajo samo še več moči.
Če ste morda pozabili, glavni problem je bilo zdravstvo. Takrat še pogajalka, danes pa ministrica Milojka Kolar je zagovarjala hardcore socialistično idejo zdravstvene reforme in uvedbo novih dajatev, česar pa (gospodarsko) liberalna NSi seveda ni mogla sprejeti.
Danes taista Milojka Kolar javnost prepričuje, da se z reformo nikamor ne mudi.
ZZZDR: drugi strel v koleno
A to ni bil edini strateški strel v koleno Cerarjeve koalicije.
Rekonstrukcija vlade, s katero bi Cerar v času in prostoru izgubljeno SD zamenjal z NSi in tako pridobil nekaj reformnega naboja v “status quo koaliciji“, je bila do nedavnega še vedno možna.
Toda Cerar se je še enkrat izkazal za političnega analfabeta in podprl družinski zakon opozicijske ZL. S tem je zacementiral opozicijsko usodo NSi in znova združil politično desnico.
Cerar bi se moral ZL zahvaliti za sodelovanje in z lastnim predlogom ZZZDR pridobiti širšo politično podporo. A je znova zaloputnil vrata opoziciji, naklonjeni privatizaciji in nujnim reformam.
Namesto “status quo koalicije” bi za Cerarjevo vlado morali uporabljati izraz “harakiri koalicija”. Sami sebi so namreč najhujši sovražnik.