Zakaj je hrana v šoli (ali v vrtcu) boljša kot doma

Tridesetega aprila bo štirideset let, odkar sem na svetu, in dvanajst, odkar sem mama. Takrat sem si romantično predstavljala, da se bo nadaljevalo v tem duhu. Pa se seveda ni. So trenutki, ko bi otroke utopila v žlici vode. Ali pa juhe.

Zelenjavna juha

To drugo bi recimo prišlo v poštev, ko na mizo za uvod v nedeljsko kosilo postavim zelenjavno juho. Vsakič znova so šokirani, ker od njih pričakujem, da jo bodo pojedli.

Odkar imam otroke, je moje kuhanje bolj kot ne na mrtvi točki. Eksperimentiranje odpade. Že dvanajst let se sprašujem, kako vzgojiš otroke, ki jih ne zanimata samo meso in krompir. Kaj recimo radi jejo Jamiejevi ta mali? Ali pa če bi Novakovi na tem mestu kakšno rekli?

Moji trije so izbirčne Metke. Tako kot se razlikujejo med seboj, so si različni tudi v svojih izbirčnostih. To položaj še dodatno zaplete. Vsak ima nekaj najljubših jedi, ker pa te niso iste, je nemogoče skuhati obrok, ki bi dišal vsem trem. Vsaj eden se v vsakem primeru zmrduje, kar pomeni, da kosilo praktično nikoli ne poteka tako, kot bi si želela. (In si ga kot kuharica tudi zaslužila, se mi zdi.)

Nismo v gostilni

Da bi kuhala za vsakega posebej, jasno, ni v mojem stilu. Nismo v gostilni. Dopuščam pa nekaj svobode. Vzameš, kar boš pojedel, lahko tudi nič — pri tem pa se trudim, da me posledice te odločitve ne bi zanimale.

Potem poskušam ves popoldan ignorirati lačnega otroka, kar je svojevrsten napor. (Mislim, da sem kar načelna — razen če nisem v formi, kar pri treh včasih pač nisi.)

Vedno lahko jejo tudi sadje ali si sami kaj pripravijo. To pa je tudi največ, na kar pristanem. Ne kuham še enkrat. Že zato ne, ker se mi ne ljubi.

Zakaj ravnam tako? Ker se takšen sistem običajno obnese. Običajno. Lahko bi podvomila o svojih kuharskih sposobnostih:

Vital (gleda v zeleno juho): “Mami, ti boš morala enkrat z mano v vrtec.”

Jaz (grdo gledam, ker nihče ne je): “Saj grem vsak dan s tabo v vrtec.”

Vital: “Ja, ampak te bom peljal h kuharici Veri, da ti bo povedala, kako se skuha juha. Pa svaljke tudi zna ful dobr.”

Štala

Moji otroci imajo celo vrsto finih lastnosti, ampak te večinoma niso povezane s hranjenjem. To je ena taka družinska štala, ki me že ves čas spravlja ob živce. V institucijah ponavadi jejo, doma pa velikokrat ne. Popolno nasprotje obeh odraslih v družini: midva prisegava na domačo kuho, v menzo naju pa nihče ne spravi.

Upor? Verjetno res. To vem tudi zato, ker se Vitalu včasih zgodi, da pozabi, da jé — takrat tako rekoč nevede pospravi celo ričet ali kaj v tem stilu.

Seveda se ne dam, a se kljub vsemu sprašujem, zakaj se upirajo ravno z nečim tako slastnim, kot je hrana. A ni škoda?

Lonci kuharice Vere

Kljub pritiskom, ki se vrstijo iz dneva v dan, v lonce kuharice Vere še nisem šla gledat. Vital gre septembra v šolo, do takrat bom pa že.

Sem pa zadnjič na kratko govorila s šolskim kuharjem. Pravi, da večina otrok njihove šole rada jé. Repete je običajna praksa. Pred časom so sicer zlili stran več litrov juhe, ampak še to samo zato, ker je skupina mam baje vztrajala, da vanjo zakuhajo kvinojo. Ne gre torej za hrano, za nas mame gre.

V šoli so top tri jedi špageti z bolonjsko omako, čufte s pire krompirjem in piščančja nabodala z rižem. Tega tako rekoč zmanjka.

O izboru pa danes raje ne bi.

Bi bilo pa zanimivo opazovati, kaj bi se zgodilo, če bi na domačo mizo postavila kar šolsko kosilo.

Opomba: Tekst je objavljen tudi na avtoričini spletni strani Tina in fantje pod naslovom Upor v šolski menzi ali zakaj je tam hrana boljša kot doma. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.