IMF: Vpliv sindikatov na manjšo neenakost
Ali po domače povedano: večja moč sindikatov je vplivala na manjše razlike v dohodkih. Prav zmanjšana moč sindikatov je eden izmed dejavnikov, ki je v procesu intenzivne globalizacije ob povečani relokaciji industrije iz razvitih držav proti jugu in v Azijo pomembno vplivala na povečanje nenakosti v razvitih državah.
To zdaj ugotavlja tudi nova študija (marec 2015) raziskovalk IMF Florence Jaumotte in Caroline Osorio Buitron, ki ugotavljata, da manjša sindikalna zastopanost zaposlenih v razvitih državah v obdobju 1980–2010 pojasnjuje ne samo plače zaposlenih z nizkimi in srednjimi plačami, temveč tudi porast dohodkov zgornjih 10%. Spodaj je kratek izvleček iz njune raziskave.
Not so fast
Preden se kdo preveč razhudi, zakaj je povečanje razlik v plačah v razvitih državah problematično, naj samo navedem, da to sámo po sebi sicer ni problem. Tisti, ki več vlagajo v svoje znanje ali ki so bolj podjetni, seveda morajo v skladu s tem zaslužiti.
Problem pa nastane, če naraščajo samo plače v zgornjih 25%, 10% ali 5%, medtem ko plače spodnjih 60% ali 70% populacije realno stagnirajo, ker njihovih prejemkov nihče ne ščiti — kot se je zgodilo v ZDA.
To posredno vpliva na stabilnost agregatnega povpraševanja, saj večji del prebivalstva ne more trošiti oz. lahko troši samo s povečanim zadolževanjem (kreditne kartice, stanovanjski in nepremičninski krediti), kar je povzročilo ameriško finančno krizo.
Dodatna težava je, da v primeru pretežno zasebnega šolstva (kot v ZDA), otroci staršev iz spodnjega dela distribucije ne morejo priti do ustrezne in kvalitetne izobrazbe, zmanjša pa se tudi njihova socialna mobilnost. S tem pa je tudi omejena rast proizvodnega potenciala nacije. Problem v (neprimerni) razdelitvi lahko tako postane velik makroekonomski problem.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v ponedeljek, 23. marca 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
