Slovenija je “The Rest” in se refevdalizira

Celo več: večina Slovencev in Slovenk po mojem sploh ne ve, da se nam dogaja. Ga ne zaznava. Ga ne vidi. Kot da ga ni. Še posebej zato, ker večina misli, da se nam dogaja nekaj povsem drugega: namreč spreminjanje Slovenije v razvito kapitalistično družbo zahodnega tipa. Torej westernizacija.

Razpadanje na “domačije”

Ki se nam seveda ne dogaja. A so ljudje kljub temu prepričani, da se nam dogaja prav to. In to tako zelo, da ne vidijo tistega procesa, ki se nam dogaja že vse od osamosvojitve dalje in ki ga že četrt stoletja intenzivno živimo. Vsi po vrsti. Brez izjeme. Torej refevdalizacija. Refevdalizacija slovenske družbe.

Čeprav na tem mestu nimam dovolj prostora, da bi se spuščala v podrobnosti refevdalizacije — to sem poskušala vsaj začeti v Zablodah postsocializma —, moram omeniti eno ključnih značilnosti tega procesa: namreč razpadanje širšega družbenega sveta v manjše partikularne socialne svetove domačij, ki danes niso več dobesedne domačije, ampak “domačije”, torej socialne skupine, ki povezujejo svoje člane po logiki zagotavljanja skupnega preživetja. Za katero uporabljajo vsa sredstva. Brez zadržkov. Ne oziraje se na zakone. In zakonitost. In ne oziraje se na strategije, ki preživetje zagotavljajo. V tej igri je dovoljeno vse.

Zaslepitev

Hkrati pa ta igra zaradi zapiranja posameznikov v majhne partikularne svetove vključuje zaslepitev za celoto. Nerazumevanje dejstva, da so ti razdrobljeni partikularni svetovi v resnici soodvisni drug od drugega. Da tvorijo širši družbeni svet, ki mu vsi, brez izjeme, dolgujejo preživetje. Ali vsaj sredstva za preživetje. In to ne samo takrat, ko ga lahko instrumentalizirajo v lastno dobrobit. Skladno z lastnimi interesi. In potrebami. Kar logika majhnih partikularizmov celo še lahko uvidi. In vračuna. Tudi takrat, ko ni tako. Ko torej širše družbene celote ne more instrumentalizirati v lastno partikularistično logiko. In interese. Ali ko je treba lastne partikularistične interese celo podrediti širši družbeni dobrobiti. To ne gre. Tu se zgodba ustavi. Tu nastopi blokada.

Stranke, utelešenje “domačij”

Kot pri slovenskih političnih strankah. Ki so ene od tistih “domačij”, ki refevdalizacijo slovenske družbe najbolj jasno utelešajo. In udejanjajo. In ki so tudi eni tistih subjektov, ki najbolj intenzivno in z najbolj neverjetnimi inovativnimi ukrepi, triki in postopki poskušajo podrediti širše družbeno svojim lastnim partikularističnim interesom.

Verjetno bi bila ena bolj poučnih lekcij iz novejše slovenske socialne in politične zgodovine raziskava, kako, s kakšnimi ukrepi in koraki je to strankam v zadnjih petindvajsetih letih uspevalo. In jim še uspeva. S čemer bi dobili tudi enega kronskih dokazov o škodljivosti in kontraproduktivnosti večstrankarskega parlamentarnega sistema na Slovenskem.

Parlamentarizem krepi partikularizem

Da ne bo pomote: to ne pomeni, da zagovarjam enopartijski politični sistem. Govorim le o tem, da v naših razmerah večstrankarski parlamentarni sistem krepi partikularizme in njihovo vladavino v družbi, kar pomeni tudi, da je eden ključnih dejavnikov refevdalizacije slovenske družbe.

Vsaka stranka vleče na svojo stran. Skrbi le ali predvsem zase. Trga družbeno na majhne delce, ki postajajo vedno bolj nekompatibilni. Pri tem prireja vse, kar je potrebno. Širše družbene interese. Zakone. Procedure in postopke.

In ker je vsako stvar mogoče videti iz več zornih kotov, vedno najmanj iz dveh, vedno brez izjeme izbere tisti zorni kot, ki ji najbolje ustreza. Ne oziraje se na to, kakšno škodo tovrstni izbor povzroča. In s kakšnimi posledicami je povezan.

Veberkom

Zgodba okrog Telekoma in Vebra je zgleden primer tovrstne logike. In tovrstnih postopkov. V tej zgodbi vsi, torej vse politične stranke, igrajo točno to opisano igro. In to vsi. Brez izjeme. Pri tem vsi, ampak res vsi, prirejajo dejstva. Enako kot vsi poskušajo Telekom podrediti lastnim partikularnim interesom. In lastnim partikularnim zgodbam. V tej igri žal ni boljših. So le refevdalizatorji. Na vseh mogočih straneh. Tisti, ki so vidni. In tisti, ki to niso.

Ob tem je spet, kot običajno, izgubljena širša slika. Ki je ključna. In to za vse državljane in državljanke. In ta širša slika govori: privatizacija največjega komunikacijskega operaterja v državi je eden centralnih korakov k betoniranju države (katerekoli) v status kolonije. V primeru Slovenije neoneokolonije.

Kolonije in kolonizatorji

Zato tovrstne slovenske operacije ni mogoče primerjati s privatnim lastništvom najpomembnejšega komunikacijskega operaterja v kakšni zahodni kapitalistični državi. In to zato, ker te države niso kolonije. Te države so kolonizatorji. Kot take si lahko privoščijo marsikaj, kar državo, ki je v položaju kolonije kateregakoli tipa, uničuje: “The West” in “The Rest” namreč nista enaka. Učinki istih reči pri enih in drugih še zdaleč niso enaki. Kaj šele isti.

Mi smo seveda “The Rest”. Slovenija je “The Rest”. Da ne bo pomote.