Resničnostna televizija kot moderna terapija
Če bi Andy Warhol vedel, kako prav ima, ko je pred skoraj 50 leti izjavil: ”V prihodnosti bo vsak človek svetovno znan za 15 minut,” bi svojo umetnost obesil na klin in začel snemati domače videe. Na veceju, med britjem, tuširanjem, rezanjem solate, obuvanjem nogavic in puljenjem obrvi. Če bi v objektiv kamere ujel še kakšno od svojih razuzdanih zabav, toliko bolje. Jaz bi ga verjetno gledala!
Deformacija potreb po zabavi
A to je zdaj v bistvu irelevantno, saj smo ljudje bitja, ki rada opazujemo in se primerjamo s primerki iz okolice.
Fascinacija nad življenjem drugih obstaja od nekdaj, sploh če gre za opazovanje vsakdanjika tistih, ki živijo bolje od nas. Včasih so nas zanimale predvsem hollywoodske zvezde, glavni na vasi in ekscentrični politiki. Danes pa so naše potrebe po zabavi tako deformirane, da se naslajamo že ob spremljanju vsakdanjika povsem navadnih in včasih tudi obupno dolgočasnih ljudi.
Tudi mene, priznam — čeprav največkrat po službeni dolžnosti —, pred ekran prilepijo šovi, v katerih pogosto prav nič ni naravno, še manj očem in umu prijazno. Resničnostni šovi jih imenujejo. A roko na srce, obstaja samo ena stvar, ki je v njih resnično resnična — in to so čustva udeleženih.
Drama? Ja, prosim!
Trenutno lahko na slovenskih televizijah spremljamo kar nekaj takih resničnostnih projektov, v katerih so ljudje kot podgane zaprti v lepo opremljen labirint. V njem je na videz imenitno živeti, toda idile je konec, ko se zavemo, da zlate kletke ne moremo zapustiti.
Predvsem pa v tem omejenem življenjskem prostoru nihče ni sam, temveč si ga deli z ljudmi, s katerimi se najverjetneje v zasebnem življenju ne bi pozdravil niti v vrsti za burek. Situacija, ki kar kriči po drami. In ravno ta je ključna sestavina šovov, v katerih so glavni akterji povsem navadni ljudje, s katerimi se gledalci tako zlahka poistovetimo.
Bravo za seks
Bar, Kmetija, Big Brother, saj je vseeno. Recept za uspešno oddajo v slovenskem televizijskem prostoru je preprost. V skupni prostor zapri vsaj enega homoseksualca, homofoba, neumno blondinko, devičnika, mamo, neustavljivega osvajalca nežnejšega spola, prezrto rjavolasko in nabildanega tipa — pa skoraj ni stvari, ki bi lahko šla narobe — no, ki bi lahko šla prav, če sem lahko nesramna.
Ker vse našteto letos ni bilo dovolj in ker očitno kruha in iger željni Slovenci želijo še več, so se odločili, da v hišo med ostale “incognito” dodajo tudi žensko, ki je bila še pred dvema letoma moški. Zakaj pa ne? Vznemirjenje gledalca, ki pričakujoče spremlja razvoj dogodkov in se zabava ob transseksualkinem zapeljevanju nič hudega slutečih Casanov, je sodeč po komentarjih na forumih primerljivo z orgazmom.
In če smo že pri tem, seks pred kamerami v teh oddajah ni prav nič nenavadnega. Nasprotno! Za drzno izmenjavanje telesnih tekočin pred celotno državo so tekmovalci navadno nagrajeni s številčno podporo gledalcev. Hej, si pač upajo!
Pesek, ki te ljubim, pesek
In medtem ko tretjina Slovencev agresivno napada svoje male sive celice z gledanjem ponarejenih življenj drugih navadnih Zemljanov, jim njihova lastna življenja polzijo med prsti.
Zakaj bi reševali svoje težave, če pa se lahko tako prijetno zamotimo s tujimi? Zakaj bi seksali z osebo, ki leži poleg nas na kavču s skledo čipsa v roki, če pa lahko orgazmiramo ob gledanju “ljubljenja” dveh popolnih tujcev? Zakaj bi se trudili izboljšati odnose z resničnimi ljudmi iz svojega okolja, če pa se lahko ob gledanju resničnostnega šova vsakič znova prepričamo, da smo popolni taki, kakršni smo, in da obstajajo ljudje s precej večjimi komunikacijskimi izzivi od naših? Zakaj bi si nehali metati pesek v oči, ko pa je puščava naših življenj tako velika!
TV ogledalo
Tako na koncu niti ni več pomembno, kdo bo na televiziji pokazal gole prsi, koliko jih bo priznalo, da jih privlači isti spol, kdo bo v oddaji prevaral svojega partnerja, se zaljubil, skregal, stepel, doživel živčni zlom.
Pomembno je, da se vse to dogaja samo na ekranu in nekomu drugemu, ki nam je na trenutke sicer zelo podoben, a se vseeno nad njim zgražamo. Kličemo starše in se jim zahvaljujemo za dobro vzgojo, s prijatelji pa ure in ure razpravljamo o tem, kako grozno primitivni so tekmovalci.
In tako košček za koščkom odkrivamo svoje lastne temačne skrivnosti. Kdo ve, morda pa se bomo nekega dne, ko bo zmanjkalo elektrike, ko nam bodo odklopili kabelsko televizijo ali ko bo crknila baterija v daljincu, le zazrli vase in si priznali, da nismo prav nič drugačni od ljudi, nad katerimi se zgražamo. Do takrat pa imamo na voljo široko paleto oddaj, ki jih lahko snemamo, vrtimo naprej in nazaj, seciramo in obsojamo.
Če nič drugega, so še vedno cenejše od obiska pri psihoterapevtu. In nevsezadnje to ni zanemarljivo. Saj smo vendar v recesiji!
Opomba: Tekst je objavljen tudi na avtoričinem blogu A Room with a View of my Heart by Shia Jezebel pod naslovom Moderna Terapija - Resničnostna Televizija. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.
“Pomembno je, da se vse to dogaja samo na ekranu in nekomu drugemu, ki nam je na trenutke sicer zelo podoben, a se vseeno nad njim zgražamo.” — [Fotografija: Marko Crnkovič/Fokuspokus.]