Za močno vlado: Legitimiteta parapolitičnih odločevalcev je enaka nič
V Sloveniji nam nikoli ni bilo povsem jasno, kaj natančno pričakujemo od etablirane politike: etičnost ali učinkovitost?
Med kampanjo pred državnozborskimi volitvami se je vse vrtelo okoli novega, etičnega in moralnega vodenja države. Tako smo na premierski stolček izstrelili novinca Cerarja. Danes pa taisti volilci zahtevajo učinkovitost in rezultate.
Desetletna shizofrena slika Slovenije ostaja nespremenjena: politikom še naprej lomimo kolena, hkrati pa od njih pričakujemo zlato medaljo v teku čez ovire. Pozabljamo, da se ob impotentni politiki razcvetajo ozadja. To je — morda še pravočasno — odkril tudi Cerar. A kaj več kot nekaj jamrajočih stavkov na tiskovni konferenci (še) ni zmogel.
Percepcija politike
Vzrok te zmedene situacije je v percepciji delovanja države in vlogi politike v njej. Poglejmo samo zadnji primer.
Namesto, da bi umik politike iz gospodarstva prevedli v pregledno odprodajo državne železnine, smo ob prvi omembi privatizacije stopili na javnomnenjske okope in s senzacionalističnim aferaštvom vladi pristrigli peruti.
Logika je preprosta. Pozornost medijev in posledično javnosti usmerimo k profesorskim honorarjem, hišnim preiskavam nekdanje premierke in Cerarjevim soglasjem, medtem pa lahko parapolitični kreatorji kadrovske kuhinje svobodno lomastijo po SDH in drugih centrih (državne) gospodarske moči. Z vsako novo afero se moč uradne politike zmanjša: win-win situacija za ozadja.
Tudi v Sloveniji velja izrek Franka Underwooda: “There is but one rule: hunt or be hunted.” Telekom ali vlada. SDH ali vlada. DUTB ali vlada.
Politično naivno je bilo pričakovati, da bodo jamniki slovenskega prostora ob napovedani prodaji državnega premoženja zgolj skomignili z rameni in se podali iskanju poslov na odprtem trgu naproti. Isto velja za kadrovske posege v državno gospodarstvo.
Legitimiteta parapolitičnih odločevalcev
Toda nekje je treba zarisati jasno ločnico pristojnosti. Gregorčičeva mora spet prevzeti vlogo, ki ji pripada. Legitimiteta neizvoljenih, parapolitičnih odločevalcev je enaka nič. Cerarju zato preostane samo dvoje: ali bo podpisal premirje in strateške odločitve — kadrovanje in privatizacijo — prepustil političnim ozadjem in njihovim koalicijskim podaljškom ali pa bo branil avtoriteto vlade.
Pahor je poskusil s korenčkom — in padel. Če hoče Cerar preživeti, naj poskusi s palico.
Palica pa pomeni, da je treba prevzeti nadzor nad kadrovsko politiko in takoj odprodati državne deleže v podjetjih. Brez prvega je drugo neizvedljivo. Gre pa za razliko med polnim mandatom vlade in predčasnimi volitvami.
Šele, ko počistimo s parapolitično nesnago, se bodo vrnile na agendo pozabljene vsebinske teme, po katerih hrepeni Slovenija.
Se še spomnite recimo v kampanji izpostavljene reforme zdravstvenega sistema? Še nedavno je veljalo, da je nujna. Danes pa se ministrica brani, da v naslednjih šestih mesecih ne bo zmogla napisati niti nekaj stavkov.
