Vsi smo sumljivi, ergo, Klavdija Markež pa še posebej

Vsega hudega smo že navajeni, toda včasih človek vendarle ostane brez besed: premier najde nadomestno ministrico Klavdijo Markež in gre pred kamero in reče, da bo mogoče našel nekoga “še boljšega”.

Takole je tekla beseda v ponedeljkovem Dnevniku TVS (1:16):

Novinar (Gregor Drnovšek, v offu): “Predsednik vlade je dopoldan najprej potrdil, da so pogovori s kandidatko za šolski resor v zaključni fazi.”

Premier (Miro Cerar): “Lahko pride tudi iz vrst naših poslank in če bodo ti razgovori uspešni, se lahko zgodi, da bom že danes ali jutri celo to kandidatko predlagal. Če pa bi se izkazalo, da imamo še boljšega kandidata, kandidatko, bom še kakšen dan počakal z odločitvijo.”

Motiv

Ugibajmo o psiholoških motivih Cerarjeve izjave. Zakaj hudiča je omenil možnost, da najde “še boljšega kandidata, kandidatko”?

Da ne bi izpadel preveč samozavesten? Najti kandidatko tako rekoč čez noč, (navidez) zlahka, se zdi nemogoče.

Da ne bi izpadel zaletav? Ker se še ni dokazal kot kadrovski mojster, se zaveda, da je objektivno nemogoče najti primernega novega ministra.

Vse to bi lahko bilo tudi sporočilo koalicijskim partnerjem, ne le javnosti — da pač ne bi mislili, da je (bil spet) samozavesten, svojeglav, nekooperativen, neskromen, zaletav.

Izjave politikov pred kamero so bolj kot informiranju javnosti namenjene njihovi insiderski komunikaciji — znotraj stranke, koalicije, lahko tudi z drugo, opozicijsko stranjo.

Cerarjeva konkretna izjava pa je bila namenjena tudi sami kandidatki za ministrico. Cerar ji je v bistvu rekel:

“Načeloma si primerna. Področje kolikor-toliko poznaš. Tvoja sreča je, da si poslanka. Pa še naša si, seveda. Toda nikar ne misli, da si idealna. Že od vsega začetka se zavedaj, da nisi nenadomestljiva. Časi so težki, humani resursi so pičli, nihče ni imakulaten. Tvoj adut je, da nimaš masla na glavi. Pa saj te itak nismo prečekirali. Nismo izbirčni. Zagotovo bi se nekje našel še boljši od tebe. Če ga najdem, te bom skenslal. Toliko, da veš. Pa saj verjetno ne boš dolgo.”

Morda se mu je samo zareklo. To je teoretično možno, vendar je tudi bizarno, da se to zgodi nekomu, ki desetkrat na dan nekaj pove v kamero in še na vece ne more, da ne da bi ga novinarji moledovali za izjavo. Če pa je to rekel z naklepom, potem to pomeni, da Cerar ne zna vljudno komunicirati s podrejenimi, kaj šele uspešno motivirati.

Ozadje

TVS je v isti sapi tudi poročala, da je “vsaj nekoliko nenavadno”, da v biografiji kandidatke za ministrico ni omenjeno njeno zadnje delovno mesto (2:08) v podjetju RM Vuk Holding, kjer je policija mesec dni po tem, ko se je zaposlila, opravila preiskave in pozneje vložila kazensko ovadbo zaradi suma utaje davkov v višini 200.000€.

Od insinuacije, da je Klavdija Markež sumljiva, ker se je pustila zaposliti sumljivim tipom, pa do še malo bolj hudobnega postavljanja domnev o njenih “značajski lastnostih” je samo korak.

Markeževa in njena stranka SMC sta seveda naredili napako, da v tej klimi medijskega senzacionalizma — celo na javni televiziji! — in civilne udbaške sumničavosti, v kateri da smo itak vsi barabe, nista odkritosrčno omenili, da je bila osem, devet mesecev zaposlena tudi tam.

Primer Markež je dokaz, kakšna diletantska stranka je ta SMC. Njen šef kompromitira kandidatko za ministrico z neprimerno in nepotrebno pripombo, še preden jo uradno predlaga —, obenem pa ji v izogib resnični, četudi nezasluženi kompromitaciji ne znajo priskočiti na pomoč niti z najosnovnejšim PR nasvetom.