Žuraj, Schönberg za otvoritev jubilejnih Slovenskih glasbenih modern dnevov
Zanimivo in zgovorno je že to, da če rečemo “sodobna glasba” — “contemporary music”, “musique contemporaine”, “zeitgenössiche Musik” —, takoj vemo, da ne gre za pop ali kaj podobnega, temveč za resno, klasično, sodobno resno, klasično glasbo.
Na programu otvoritvenega koncerta v Gallusovi dvorani CD ta petek, 13. marca, sta bila dva avtorja: Vito Žuraj, mladi slovenski skladatelj in letošnji dobitnik nagrade Prešernovega sklada “za kakovosten in odmeven opus v zadnjih dveh letih”, in avstrijski klasik sodobne klasike Arnold Schönberg (1874–1951).
Zvezde večera
Poleg skladatelja Žuraja pa je bil zvezda večera dirigent Johannes Kalitzke, ki je dirigiral tako Ensemble Modernu, frankfurtskemu komornemu orkesteru, kot Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija.
V okviru Slovensko-nemških srečanj, ki so se začela v začetku meseca v frankfurtski Alte Oper, Ensemble Modern predstavlja tri nemške in dve svetovni praizvedbi treh slovenskih in dveh nemških skladateljev — med slovenskimi so to Uroš Rojko, Nina Šenk in Vito Žuraj. Del projekta je bilo tudi njihovo gostovanje v Ljubljani na 30. SGD.
Ensemble Modern je laični, pop/rock orientirani javnosti znan po praizvedbi legendarnega labodjega speva Franka Zappe z naslovom The Yellow Shark (17. septembra 1992).
Simfoniki RTVS, Johannes Kalitzke (ob podiju, z dvignjeno roko) in “instrumentalne skupine” Ensemble Moderna (skrajno levo, desno v ospredju, na orglah). — [Fotografija: Marko Crnkovič/Fokuspokus.]
Protokol
Ker je letošnja prireditev ravno jubilejna, ni šlo brez protokola. Po uvodnem nagovoru direktorja Festivala Darka Brleka — ki je bil deloma hommage 80-letnemu muzikologu Primožu Kuretu, ob pokojnem skladatelju Milanu Stibilju tako rekoč očetu SGD — se je z govorom potrudila ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar. Na srečo je govorila samo 3 minute in 54 sekund.
Pred koncertom je bil v dvorani Lili Novy pogovor z Žurejem in Kalitzkejem in direktorjem Ensemble Moderna Rolandom Diryjem. Vodil ga je sodelavec programa Ars Radia Slovenija Primož Trdan.
Z leve: prevajalec, direktor Ensemble Moderna Ronald Diry, skladatelj Vito Žuraj, dirigent Johannes Kalitzke in voditelj pogovora Primož Trdan.
Žuraj je bil nekakšen oklepaj: začelo se je z njegovo skladbo Runaround za trobilni kvartet in instrumentalne skupine (Ensemble Modern), končalo pa s Changeoverjem za instrumentalne skupine in simfonični orkester (Ensemble Modern, Simfoniki RTV Slovenija). Vmes pa dva načeloma ista Schönberga: originalna verzija Petih orkestrskih skladb, op. 16, za veliki orkester iz leta 1909 in verzija, predelana za komorni orkester, iz leta 1920.
Stereo, kvadro, penta…
“Instrumentalne skupine”, s katerimi operira Žuraj, so dvo- ali tročlanske, dislocirane, detached minizasedbe, razpostavljene po avditoriju, da bi dosegel posebne, tako rekoč kvadro ali pravzaprav penta zvočne efekte (glede na to, da jih je bilo v Gallusovi dvorani do pet).
Simfoniki RTV Slovenija so sedeli tako, kot jim veleva običajni sedežni red na odru, vlogo instrumentalnih skupin pa so prevzeli člani Ensemble Moderna. Žuraj jih vsakič postavi drugače, glede na konfiguracijo konkretne dvorane. Tokrat so bili locirani na skrajno levi in desni vogal odra, v oba kota parterja in nazadnje še na prvi balkon pri orglah (ker drugje pač ni bilo prostora).
Žurajevi skladbi sta prikazali lep, skoraj prijeten, nikakor ne neposlušljiv, duhovit soundscape z bogatimi teksturami in odličnimi instumentalnimi pasažami tako Simfonikov kot Ensembla Modern. Partitura je bila natisnjena na formatu A1 in jo je dirigent komaj listal na dveh stojalih.
