Fake news o botaničarki Bratuškovi: smisel satire je kontekst konoplje

V četrtek nisem imel dileme, ali naj tekst, da je policija v kleti Alenke Bratušek med srédino preiskavo našla sadike indijske konoplje — in da je gospa priznala, da se “non stop” zakaja že od srednje šole —, sploh objavim. Imel sem kvečjemu dilemo, ali naj ga sploh napišem.

Ampak ko je bila “domaćica” enkrat napisana, objava ni bila več vprašanje. Tekstov ne pišem za v predal, ampak za objavo. Nihče jih ne piše.

Predzgodovina

Nekoč davno sta bila tu prof. dr. Andrej Capuder in “njegov” Henri Bergson s svojim Smehom (Le Rire: essai sur la signification du comique, 1900).

Že dolgo, dolgo sem fan satirične revije The Onion. Čebula je pomembno izoblikovala moj smisel za satiro — vsaj v tem smislu, da mi je najbolj všeč tista v obliki ponarejenih, izmišljenih novic. Najbrž zato, ker mi je kot pisna, novinarska satira pač najbliže.

Seveda pa sem navdušen tudi nad Jonom Stewartom in Stephenom Colbertom in drugimi ameriškimi in britanskimi (ali celo nemškimi) TV komiki — pa če se vtikajo v politiko ali pa ne.

Ker mi čas ne dovoljuje, sicer ne spremljam redno, vendar konceptualno podpiram in cenim hrvaški NewsBar in srbski Njuz.

Uredniški in drugi problemi in pomisleki

Precejšen del predpriprav na Fokuspokus sem posvetil ideji, da bi uvedel satirično rubriko, nekaj v tem stilu Oniona, NewsBara, Njuza. Fake news, izmišljene novice. Totalna zajebancija. Ireverentna. Da ti ni nič sveto. Biti nesramen. Celo krut. Politično nekorekten. Črni humor. Pervertirati realne novice in dogajanja že do absurda. Provokacija. Parodija česarkoli, kogarkoli. Le rire. Za kazen, ker so ljudje tako nori. Za nagrado, ker se še vedno znajo in hočejo smejati.

Na trenutke se mi je dozdevalo, da pretiravam, ker navsezadnje nisem nameraval ustanoviti satiričnega medija. Satiro sem hotel — in hočem — imeti samo za zraven, vsaj za dobro vago, ker me satira pač matra.

Pa da ne bo kdo mislil, da se imam za satirika ali sposobnega satire. Nimam se in tudi nisem. Daleč od tega, da bi se imel za zabavnega in sposobnega za karkoli, kar mi je pač slučajno všeč. Sicer si domišljam, da nisem brez smisla za humor, to že, in da znam to in ono solidno napisati, ampak smešnice pač niso moja šalca čaja. Nikoli ne bi znal napisati takih huronsko satiričnih kolumen, kakršne zna napisati recimo Boris Dežulović. In se niti ne trudim.

No, pogovarjal sem se z nekaj uglednimi avtorji, ki jih cenim in ki bi po mojem lahko kaj smešnega prispevali. Vendar se ni izšlo. Pa ne zaradi sredstev ali česa trivialnega. Preprosto se pač nismo nič dogovorili. Težko je danes delati in sodelovati.

Nacionalne frustracije

Satira je bila zame vedno vir nacionalnih medijskih frustracij. Na področju medijev nam v Sloveniji pač še veliko manjka in za marsikaj se bomo v smislu kvalitete, žanrov in profesionalizma morali obrisati pod nosom — pa ne samo zaradi pomanjkanja sredstev na premajhnem trgu, temveč tudi zaradi nekreativnosti in bojazljivosti pred javnim mnenjem družbe in možnimi posegi represivnega aparata.

Pavlihe se ne spominjam dobro. Načelno cenim trud premnogih urednikov in avtorjev, ki so v neprijaznih pogojih širili meje satire, vendar se mi vse skupaj bolj zdi mit kot pa nekakšen zgled za današnjo uporabo.

Od naših komičnih/satiričnih zadev v tem stilu — vsaj približno — se z veseljem spominjam rubrike Večernik v Bizovičar-Zrnčevi oddaji As ti tud not padu? in pa seveda Jonasovih Vestí na Vésti.

Moje stališče sicer je, da bi stvar (še) bolj učinkovala, če bi news bral/prezentiral najbolj dolgočasno tipičen iks-ipsilon v brezbarvnem stilu voditeljev Slovenske kronike v okviru Dnevnika TV Slovenija. Res ne vem, zakaj se je bilo treba afnati. S tem so samo odvračali pozornost od novic, ki bi morale biti — ali so celo res bile — smešne že same po sebi. Pa še bolj realistično/realno bi izgledalo. Čemú človeka s ksihtom in grimasami opozarjati, da gre za zafrkancijo?

Nedeljska botaničarka Bratuškova

V četrtek zjutraj sem imel uredniški sestanek sam s sabo. Bral in razmišljal sem o preiskavi pri Alenki Bratušek in se rahlo zgražal nad vsem skupaj. Kot téma je bilo po svoje dolgočasno, ne rečem nepomembno, jasno, vendar se nisem hotel delati preveč pametnega ali izvirnega v kakofoniji mnenj in podatkov, v kateri je bilo težko biti pameten in izviren.

Potem pa mi je kliknilo. Nekje sem videl ali se spomnil še od prejšnjega večera, da se je Möderndorfer cinično vprašal, ali so pri Bratuškovi morda iskali “ljubezenska pisma Junckerju”. Very funny, sem pomislil. Ampak že v naslednjem trenutku sem pomislil, kaj bi bilo pa res smešno, če bi pri njej iskali — ali celo našli?! Kao.

Kot rečeno, najprej sem se moral kregati sam s sabo. Nerad delegiram naloge komurkoli — še posebej, če ni primernega človeka —, nerad pa tudi presegam samega sebe, če nisem prepričan, da mi bo uspelo. Toda na koncu sem tekst vendarle šel pisat in ga v enem zamahu tudi dokončal.

Da se nisem podpisal s svojim imenom, je bilo samo po sebi umevno. Pasalo je zraven. Tekst sem dal v kategorijo Rubrike in si naknadno izmislil še naslov (tag) Saj ni res, pa je in ga na priporočilo Jonasa Žnidaršiča naknadno popravil v Saj ni res, pa ni — ne s prvim ne z drugim naslovom nisem zadovoljen — in v izogib nesporazumom dodal tag #satira.

Ker do nesporazumov bi lahko prišlo in do neke mere celo res je. Najmanj dva inteligentna človeka z obilo smisla za humor sta najprej pomislila, da je to res, in sta besno začela iskati to novico po drugih slovenskih news portalih. Šele ko je nista našla, jima je potegnilo, da mora biti “domaćica” fake news. Pa še potem nista čisto dobro štekala, v čem je pravzaprav poanta, smisel.

Kontekst

Res je: ni bilo konteksta, ki bi dajal vedeti, za kaj točno gre. Članek, ki se je z jasnega pojavil na Fokuspokusu, je ljudi zmedel. Zmedel je tiste, ki so uganili, da sem ga napisal jaz, ki v življenju še nisem napisal ničesar satiričnega in se ne bavim s pisanjem izmišljenih, provokativnih, absurdno nemogočih novic. Zmedel je tiste, ki že poznajo Fokuspokus kot vse kaj drugega kot organ izmišljenih, satiričnih novic. Zmedel je tiste, ki bi satiro sicer prav radi brali, vendar so jo vajeni videti objavljeno na svoji strani (tiskani) ali kje v kotu, tipografsko lepo ločeno od tako imenovanih resničnih novic, ali v posebni kategoriji, do katere se moraš prebiti z ne vem koliko kliki.

Kaj torej? Kako naj torej štarta satirična rubrika? Kako prvič objaviti satiričen tekst v mediju ali v rubriki, ki še nimata konteksta? Ali bi moral nekaj časa — koliko? — pošiljati newsletterse in širiti po družbenih omrežjih, da se pripravlja satirični medij ali vsaj satirična rubrika? Predolgo tega zagotovo ne bi delal. Če sploh. Ali bi moral s tekstom, ki sem ga napisal, počakati, dokler ne bi na tak ali drugačen način ustvaril konteksta, v katerega bi pasal (ko bi bila preiskava pri Bratuškovi seveda že old news)?

Ne vem. Težko gledam dober tekst — neglede na aktualnost in neglede na to, kdo je njegov avtor (ne nujno jaz) — čepeti na hard disku ali v iCloudu ali v draftih v CMS. Kaj težko, ne morem ga gledati!

The Future of Fake News

Ne vem, kaj se bo v prihodnosti dogajalo s satirično rubriko in kako se ji bo reklo. Neke vrste kontekst sem zdaj ustvaril. Po drugi strani sem sicer ljubitelj stvari, iztrganih iz konteksta, vendar vem, da si ga tega v tem primeru ne morem privoščiti. Mogoče bom še kdaj kakšnega takega napisal, če mi bo kaj dobrega kapnilo. Ne vem, ali bo to enkrat na teden, enkrat na mesec ali enkrat na leto.

Mogoče pa bom s tem zgledom koga spodbudil, da bo še sam poskusil. Na Fokuspokusu je vedno dobrodošel.