“Ta vlada nekoga moti” ali Cerar spet o stricih

Doslej je veljalo, da je retorika predsednika vlade Mira Cerarja prepoznavno racionalna, pravniško logična in pusta, seveda z obveznimi elementi različno doziranih moralnih podukov.

Prav to je bilo najbrž tisto, kar je na lanskih volitvah največ Slovencev prepoznalo kot pravo, strpno in dovolj apolitično držo, ki ji gre zaupati.

Nomina sunt odiosa

Zanimivo pa je spremljati, kako ta retorika obvladanca počasi postaja drugačna, “stara”, neobvladana, psihopolitična in že na las podobna retoriki drugih političnih prvakov.

Lep zgled tega je sredina tiskovna konferenca, kjer med Cerarjevo razodeto politično imaginacijo in recimo Janševo že skorajda ni nobene razlike več.

Škoda, da mediji tega niso opazili.

Svetlo izjemo predstavlja Tanja Starič v kolumni na MMC RTV Slovenija, ki je po moji vednosti edina spregovorila o problematičnem neimenovanju stricev iz ozadja, interesnih skupin et cetera, na katere se Cerar od sobotnega kongresa naprej silno rad sklicuje:

“Kaj se torej dogaja? Cerar očitno verjame, da je tarča organiziranih napadov, ne pove pa, od kod prihajajo. Na kongresu stranke je omenjal tiste, ki imajo roke “do ramen v marmeladi”. Kar pomeni, da politične turbulence povezuje s spopadom za nadzor nad tretjo fazo privatizacije. Ta poteka zlasti med strankami koalicije in njihovimi omrežji. Tako je tudi vlada Mira Cerarja našla svoje strice iz ozadja brez obraza in imen, državljane pa še bolj prepričala, da je Slovenija ujetnica spopadov interesnih skupin, zaradi katerih je obtičala v mrtvem teku in ki ubijajo upanje v razvojni preboj.”

Odsotnost imenovanja je znamenje nečiste igre, Cerar se je ovil v bojno retoriko kazanja s prstom na “nevidne” sile, katerih žrtev da je — ne da bi jih pred državljani sploh poskušal identificirati. Z gesto torej stavi na slepo zaupanje in motiviranje državljanov sebi v podporo, češ, tu sem, želijo nas ustaviti, a nas ne bodo, zato nam slepo sledite in zaupajte, ne nasedajte, bodite na naši strani.

Mentalni vzorec, ki ga spremljamo že dvajset let in tvori bistvo psihopolitike teorij zarot Janeza Janše.

“Pošteno povedano, ne vem.”

Vendar je Cerar pri opisu sovražnika, ki streže po življenju tej vladi, včeraj naredil še korak naprej: do neke mere je opisal tudi tehniko napadov in pojasnil, čemú verjame, da takšne nevidne sile res delujejo.

Za razliko od Janše, ki svojo psihopolitiko teorij zarote rad locira nekam v Murgle ali v kroge udbomafije in niti nima težav z naštevanjem imen temačnih sil iz ozadja, je Cerarjeva razlaga bolj skopa. Sam namreč govori pritiskih na vlado oz. o tem, da vlada nekoga “moti” — toda pri tem ne le ne pove, za koga gre ali za kateri krog ljudi, temveč prostodušno skomigne z rameni: “Pošteno povedano, ne vem.”

To je njegov odgovor na poizvedbo, kdo izvaja pritiske. Slabo, res slabo: pritiski brez znanih pritiskovalcev.

Ležernost in dramatičnost

Mediji so zato v sredo z neverjetno ležernostjo pretežno prepisovali naslovni poudarek STA o tem, da po Cerarjevem mnenju “ta vlada nekoga moti”.

Kako sploh vedeti, da pritiski res obstajajo in da ta vlada nekoga moti?

O tem premier sklepa iz dvojega: najprej iz “dejstva, da jih zaznavamo” — pritiske namreč —, potem pa še iz tega, da se pritiski “ponavljajo”. Toda čeprav Cerar ne ve, kdo izvaja pritiske, pa nas vsaj potolaži, da nam bo zaupal podatek, ko bo izvedel:

“Če bom ugotovil koga, bom to povedal. Dejstvo je, da take poskuse zaznavamo, so očitni, pojavljajo se podatki, ki so lažni. Širijo jih med ljudmi in skušajo razvrednotiti delo vlade in dajati vtis, da vlada dela slabo, kar ni res!”

In kot da to še ni dovolj, je bil Cerar kritičen tudi do preiskave proti poslanki Alenki Bratušek v zanjo nesrečni komisarski epopeji, ko ji očitajo kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja zaradi pridobitve nepremoženjske koristi. Pričakovali bi, da bo Cerar kot odličen (ustavni) pravnik zagovarjal načela pravne države, vendar se je raje obregnil ob preiskavo in policiji očital dramatičnost:

“Cerar je dejal, da je bil presenečen, ko je izvedel, da poteka preiskava v njegovih prostorih, in sicer glede delovanja Alenke Bratušek. ‘Ta dramatičnost ni bila potrebna in sprašujem se, čemu je bila namenjena,’ je bil kritičen Cerar. ‘Spodobilo bi se, da se obrnejo na mene, saj bi dobili vse, kar bi jim lahko dali. Kdo pa bi sodeloval s preiskovalci, če pa ne mi.’”

Kakšna in čigava dramatičnost? Od kod takšna oznaka? Le kaj bi lahko štelo za “dramatičnost” v delu kriminalistov? Je morda predsednik zamenjal dramatično poročanje o tem za dramatičnost preiskovalnih postopkov? In čému da je bila namenjena? Namesto da bi predsednik vlade neovirano dopustil preiskavo — tudi če se ne strinja z njeno upravičenostjo —, je za nameček znova, že tretjič v nizu, dodal konspiratološki namig: “Čemu je namenjena?” — in s tem podvomil v delo organov pregona.

Znova nekaj, kar spomni na mentalni vzorec ravnanj Janeza Janše in je daleč od Cerarjeve začetne pravniške zadržanosti.

Medijska konspiratologija

Oglejmo si še enkrat, kaj točno je Cerar povedal. Ni namreč mogoče, da njegov opis tehnologije pritiskov ne bi letel tudi na medije — četudi jih izrecno ne omeni:

“Prihajajo pritiski z različnih strani. Dejstvo je samo to, da jih zaznavamo. So zelo očitni. Da pa lahko govorimo o pritiskih, mi je pa jasno zato, ker imam za to dokaz. Dokaz je v tem, da se ponavljajo podatki, ki so lažni ali pa manipulativno predstavljeni. Jaz bi razumel, če bi me zdaj prvič vprašali za nekaj, kar še nisem objavil, ali denimo, da bi ministra Mramorja obravnavali nekoliko prej. Čaka se na nek trenutek in se v tem trenutku plasira neke podatke, ki so popolnoma nesporni ali pa se plasira lažne podatke, kot recimo v mojem primeru in primeru ministra Mramorja, oziroma se jih lažno interpretira. In potem se seveda širi med ljudi in se skuša ovirati delo vlade oziroma razvrednotiti delo vlade, prikazati, da je vse narobe. Ni narobe. Ta vlada dela dobro, z jasno vizijo, pokazatelji so dokaz za to, da se pripravljamo na temeljite reforme, kar mnoge moti…”

Zaznava pritiskov figurira kot dokaz, da pritiski obstajajo — pri tem seveda Cerar pozabi omeniti, da je zaznava striktno subjektivna kategorija, ki ne izključuje self-deceptiona.

Naslednji dokaz je ponavljanje pritiskov — a to lahko spet pomeni le ponovljeno subjektivno zaznavo tega, kar čuti kot pritisk.

Razen tega bi Cerarjeve trditve zlahka interpretirali ne kot perfidno agendo “stricev”, temveč kot logičen izraz dejstva, da vlada prej ni dovolj uspešno odgovorila na zastavljena vprašanja glede honorarjev njenih ministrov. Sicer pa “nespornost podatkov” nikoli ni bila issue, saj v številke nihče ni nesporno podvomil. Kaj točno naj bi štelo za lažen podatek, pa Cerar tudi ni pojasnil.

Splošno razlago, ki jo premier ponuja, lahko torej parafraziramo nekako tako: “Mi delamo dobro, uvajamo reformo, to pa nekoga moti, zato nas želi ustaviti z ustvarjanjem medijsko dirigiranih afer.”

Da moramo v to igro iskanja krivcev potegniti tudi medije, najbrž ni dvoma, saj aktualna vlada venomer operira s podatki, ki so prezentirani v množičnih občilih.

Cerarju je skratka s kompleksno razlago — ko jo razčlenimo — uspelo na eni sami tiskovni konferenci ugledati zaroto v kar treh akterjih: neidentificiranih stricih, medijih v njihovi prostovoljni ali neprostovoljni službi in v organih pregona z njihovo dramatično aktivnostjo vred.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v četrtek, 12. marca. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.