Simbol delavnega Slovenca je križanec med Martinom Krpanom in Magnificom

Predsednik se ne igra bunga-bunga, poslanci ne snifajo kokaina, Niti estrada ne premore ene same poštene ritarice à la Kardashian, niti kompetentnega rokerskega zadetka. Globalni konsenz o tem, kaj je ekscesno, ne doseže lokalne folklore.

Ta na prvo mesto postavlja delo in poštenje.

Delal sem dobro. In pošteno.

Če primerjamo notranjepolitična poročila z najbolj trapastim resničnostnim šovom, zlahka zaznamo vzporednice. Ste opazili, da vse potencialne zmagovalce v naši domovini vedno uničijo samo zato, ker kao delajo dobro? In pošteno? Ne vem, odkod izvira ta bizarni odvod protestantske etike, a prav vsak poraz v Sloveniji se konča s takim zaključkom, da pohujšanje odpade: nekdo je nekoga zjebal samo zato, ker je želel delati dobro. In pošteno. Pika. Ta saboterski modus operandi najdemo v apologijah politikov in estradnikov vseh žanrov in provenienc.

Bar, Kmetija

V Baru in na Kmetiji poraženci redno skovikajo, da so jih tisti, ki so napredovali, uničili izključno zato, ker so za razliko od zmagovalcev želeli delati dobro. In pošteno. Tudi če pomislimo na Evrosong, ne moremo mimo tihega sklepa, da so tisti, ki so delali dobro — in pošteno —, ostali doma zaradi kuhinje. To je ponarodela mantra poražencev vseh iger v deželi, ki jo — čeprav nas smeši vse —, vsi radi sprejemamo. 

Ste opazili, da tudi naši športniki o delu in odrekanju spregovorijo praviloma takrat, kadar odstopijo v drugem teku ali pa jih nabijejo v osmini finala? Kadar zmagujejo, ne garajo. Takrat imajo dober dan in srečo na krilih navijačev. Šele ko izgubiš, se lahko izrečeš za garaškega poštenjaka. Kajti delo je izguba in poguba hkrati. Sploh kadar je pošteno.  Tudi nostalgijo furamo v obvezno smer jebivetrskega socializma in prvih let tranzicije. Uničilo nas je šele pošteno delo.

Martin Krpan in Magnifico, Janša in Janković

Očitno nam je Slovencem vrojena ideja, da zmage ne prineseta trdo delo in poštenje, temveč njun privlačnejši antipod. Če bi ga poosebil, bi ga videl kot križanca med Martinom Krpanom in Magnificom. Na šverc cepljena seksi ležernost je naša usoda od pamtiveka. In celotna novejša zgodovina se vrti samo okrog tega ključnega spina. Spina, ki pojasni vse.   

Zakaj že dve dekadi in pol sistematično uničujejo politično kariero Janeza Janše? Samo zato, ker bi sicer delal dobro. In pošteno — kot nam redno mantra v svojih monologih. Razumete?

Zakaj vsakič, ko obtožijo Zorana Jankovića, ta začne dokazovati svojo nedolžnost z zelenimi kljukicami ob dokončanih projektih? To je sicer popolna pravna nebuloza, ki žali sleherno frizerko, ki v šoli ni prešpricala državljanske vzgoje. Ampak on se ne vda. Ne vda pa se zato, ker ve, da tudi vi veste, da sta delo in poštenje — slogan in temelj njegovega triumfa — premosorazmerna z verjetnostjo, da ga zle sile prej ali slej nevtralizirajo. Število očitkov o nepoštenju je sorazmerno s poštenjem!

Na tej idejni platformi bosta z Janšo vedno konkurenčna.

Certifikati kakovosti

Pravzaprav je obtožnice, obsodbe, odstope, poročila KPK in interpelacije treba razumeti predvsem kot splošno uveljavljene in kredibilne certifikate nesporne kakovosti. To so edina relevantna priznanja, ki kaj štejejo.

Čeprav je Pahor sila poetičen in v protokolarnem smislu ganljivo in genialno patetičen govorec, menim, da odlikovanja za delo in poštenje, ki bi preseglo spin dobre obtožnice, ni sposoben spraviti skupaj.

Te dni se tudi Stanka-ki-ji-dela-ne-zmanjka, ministrska kraljica rdečega usnja in rumenih pramenov, v znani maniri na vse pretege trudi pojasnjevati, da jo je v resnici pogubilo le pošteno delo. Pa ji ne zavidam honorarja — ki je itak z ducatom let napihnjen podatek —, v nos mi gre folklora opravičevanja. Z izgovori, da honorarji niso bili črpani iz javnega žaklja, namiguje, da v zadnjih dvanajstih letih niti ene mesečne plače ni pridelala v službenem času, pač pa je v soju leščerbe molila in delala dolge zimske noči.

Nesposobni se sposobnih bojimo, zato jih uničimo, pravi še ena narodna. In uničili s(m)o jih vse. Od Šuštarja do Časarja. In vsi so svojo odstavitev od korita komentirali z okornimi haikuji o smrti pravne države, ki ne loči dela in poštenja od navadne barabije.

Samouresničujoča se prerokba

Delo je samouresničujoča prerokba — še posebej, če je pošteno. Od tod kadrovske zagate tako političnega kot veseljaškega pola. Ko se oglasi kadrovski lovski rog, se tisti, ki znajo in zmorejo, skrijejo v globoke luknje. Na planem ostane le nekaj naivnežev, ki pa jih potem itak dobijo.