Čestitka frustriranim salonskim feministkam za 8. marec

Spraševale so me s slabo prikritim pričakovanjem, da jim bom potrdila uveljavljeno prepričanje, da ženske nismo enakopravne. Ker nimamo polovice poslank, polovice direktoric, polovice dekanj itd. Ker če bi bilo na vseh teh položajih enako število žensk kot moških, bi bile ženske enakopravne. Svet bi bil boljši.

Sveta preproščina te logike mi gre na živce že vsaj desetletje. A se zdi, da bolj ali manj samo meni.

Ta logika se je uveljavila kot nekaj samoumevnega. Kot nekaj, kar sploh nima nobene zveze z dejstvi. Naprimer trditev, da živimo v svetu, v katerem najvišji položaji v družbi ženskam niso dostopni. Kar ni res. Merklova je jasen dokaz. Seveda bi težko trdili, da je zaradi Merklove svet lepši, Evropa pa prijaznejša in bolj človeška, kot če bi Nemčijo vodil moški.

A ostanimo pri najpomembnejših napakah te logike.

Med istimi je istost. Ne enakopravnost.

Prva napaka: enakopravnost ne pomeni istosti. Zato ni jasno, kako in zakaj naj bi bile ženske bolj enakopravne, če bi bile bolj enake kot moški (pol poslank, pol predsednic vlad, pol direktoric itd.).

Enakopravnost je možna le med različnimi. Tendenca, ki v skoraj vseh zahodnih družbah velja za pozitivno, da bi se naj razlike med moškim in ženskim spolom zmanjševale ali celo izginile, v bistvu samo ukinja možnost enakopravnosti. Med istimi je istost. Ne enakopravnost.

Frustrirane salonske feministke

Druga napaka: ideja, da gre pri enakopravnosti spolov za to, da vodilna mesta v družbi v enakem razmerju zasedajo moški in ženske, je zrasla na zeljniku salonskih feministk. Katerih jedro predstavljajo intelektualke, poslovne ženske in političarke. Te jo tudi najbolj glasno zagovarjajo. In te so tudi tiste, ki se pritožujejo, da niso enakopravne, ker še niso zasedle polovice tistih mest, po katerih hlepijo.

Tem damam, roko na srce, ne manjka nič. Vse prejemajo lepe plače. So pa kljub temu zafrustrirane. Ker hočejo več. Ker imajo nepotešene želje. In ambicije. Zato so kot orožje za uresničenje svojih ambicij izoblikovale teorijo. Ki naj bi govorila o problemih, ki jih imajo vse ženske. Ne spodobi se namreč reči, da sem besna, ker nisem prišla tja, kamor sem hotela. To bi bilo preveč prozorno. Bolno. In neresno.

Zato so salonske feministke preoblekle pravi vzrok v visokoleteče teoretske razprave. Ki sicer prikrijejo tisto, kar je zadaj. Ki pa, po drugi strani, proizvedejo zelo neprijeten stranski učinek: potrditev za svoje teze lahko dobijo le med seboj.

Resnični problemi, ki jih ne vidijo

Tretja napaka: ključni problemi, ki danes pestijo ženske v svetu, v postsocialističnih družbah in tudi v Sloveniji, so čisto drugačni od tistih, o katerih govorijo salonske feministke.

Eden od teh problemov je naprimer dejstvo, da ženske predstavljajo manj plačani del delovne sile. In to, da za isto delo zaslužijo manj kot moški. In to, da so povsod po svetu, še posebej pa v postsocialističnem neokapitalizmu ženske tiste, ki prve izgubijo delo. In to, da potem, ko izgubijo delo, težje najdejo delo kot brezposelni moški (čeprav je to precej brezupen podvig za oba spola). In to, da se revščina povsod po svetu feminizira. In to, da imajo ženske, ki izgubijo vse, manj socialnih izhodov kot moški.

Prostitucija: poročilo s terena

Zato se ženske v postsocialističnih družbah ubijajo skupaj s svojimi stradajočimi otroki naprimer tako, da se mečejo z balkonov. Najprej vržejo otroka. Nato še sebe. Ali pa se prostituirajo, da lahko preživijo svoje otroke.

Ženska, ki je delala v nekem hotelu, mi je povedala, kako v Mariboru izgleda prostitucija. Hotelski gost si je po kosilu zaželel malo seksa in željo sporočil v recepcijo. Na recepciji so poklicali vročo linijo. Dama, ki je sprejela klic, pa jim je povedala, da dela samo dopoldan in zvečer. Vmes mora domov. Skuhat. In poskrbet za svoje otroke.

To, drage moje, je problem, o katerem bi morale govoriti. Razmišljati. O njem kričati. To. Ne pa, da nimamo pol poslank itd. itd. itd. To, da je danes že tudi v Sloveniji za mnoge ženske prostitucija edini način, da lahko poskrbijo za svoje otroke. Če ne prostitucija, pa delo na črno (čiščenje, varovanje otrok itd.). In po tem država udriha. Skupaj s salonskimi feministkami. Ki bi jim jaz vzela vse. Jih dala za leto ali dve v položaj tistih, ki so tiho. Ki nič ne govorijo. Ki gledajo na uro, da bodo s klientom končale dovolj zgodaj, da bodo doma, še preden pridejo otroci iz šole. Morda bi se feministkam potem posvetilo, da sploh nimajo problemov.

In ja, če salonske feministke ne morejo postati vse tisto, kar hočejo, je morda vzrok tudi v njih. Primer: na eni od fakultet, kjer delam, bomo kmalu volili novega dekana. Za mesto so zainteresirane same ženske. Ena bolj katastrofalna od druge. Nas je groza že ob misli, da bi nam katera od njih vladala. Zato iščemo moškega, ki bi hotel postati dekan. Pa nihče noče. Še posebej ne, če bi se moral za to mesto boriti s temi ženskami.