Brüno ali zgodba o gejevskih posvojitvah
Nenavadna naglica pri spremembi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, vsebina spremembe in ad hoc koalicija, ki je ob tej priložnosti nastala, odpirajo več tehtnih vprašanj. Pravnih in političnih, socioloških in razvojnopsiholoških.
Pa začnimo s pravom.
Pravica homoseksualnega para do sklenitve zakonske zveze je civilizacijski dosežek in Slovenijo uvršča med približno deset odstotkov držav na svetu s takšno liberalno ureditvijo. Niti v Združenih državah ta privilegij ni samoumeven.
Vrhovno sodišče ZDA bo 28. aprila opravilo ustni hearing glede tako imenovane enakosti poroke, kar je v bistvu prva tovrstna presoja pravice istospolnih parov do sklenitve zakonske zveze, ki na zvezni ravni ni urejena, po letu 2013.
Zadeva Windsor v. US
Takrat je Vrhovno sodišče v zadevi ZDA proti Windsorjevi odločilo, da zakonske zveze ni mogoče interpretirati zgolj kot heteroseksualne, saj bi bilo to v nasprotju s 5. amandmajem (“due process of law”, “equal liberty”). Glede na kočljivost zadeve je odločitev, s katero je posredno priznalo enakopravnost homoseksualnih zakoncev s heteroseksualnimi, Vrhovno sodišče sprejelo s preglasovanjem (5:4).
Kot je znano, so v ZDA poroke istospolnih parov dovoljene le v nekaterih zveznih državah. Vrhovno sodišče, ki je ekvivalent našemu ustavnemu sodišču, je pri presoji definicije zakonske zveze izhajalo iz enakega varstva pravic za vse. To sodišče bo 28. aprila v kontekstu 14. amandmaja odločalo tudi o tem, ali mora država odobriti sklenitev zakonske zveze med dvema osebama istega spola oz. takšno sklenitev priznati, če je bila sklenjena v tujini.
Prevladuje prepričanje, da bo Vrhovno sodišče sledilo doktrini, ki jo je sprejelo že s primerom Windsor, in z večino glasov potrdilo načelo enakosti pri sklepanju zakonske zveze tudi na nacionalni ravni.
Z drugimi besedami, istospolni pari bodo izenačeni s heteroseksualnimi in se bodo v Združenih državah Amerike lahko poročali.
Poroka in posvojitev
Sklepanje zakonskih zvez med osebami istega spola nima nobene zveze z njihovimi pravicami glede posvojitev otrok. Tega privilegija jim ameriško Vrhovno sodišče nikoli ne bo priznalo, saj bo pri razsojanju vedno dalo prednost koristim otrok. Na to pa je sprememba slovenskega ZZZDR očitno kar pozabila.
Novela zakona, zaradi katere se je vnel oster spopad med domnevnimi liberalci in konservativci, je na prvi pogled resda malenkostna, tako rekoč filigranska: ima osem členov, od katerih jih polovica ureja prehodne in končne določbe.
Toda ključni so prvi štirje — posebej pa prvi, ki spreminja definicijo zakonske zveze, doslej opredeljene kot “življenjska skupnost ženske in moškega”, zdaj pa “dveh oseb”.
Da novela zakona, ki z enim stavkom izenačuje heteroseksualne in homoseksualne zakonske zveze, ne določa nobenih sprememb glede drugih pravic zakoncev, drži le na prvi pogled. K zmedi so precej pripomogli tudi mediji, ki niso zahtevali jasnih in konciznih odgovorov, ko se je v javnosti pojavila čudna trditev — med drugim sta jo v enem od televizijskih soočenj izrekla poslanec Jani Möderndorfer in ministrica za delo, družino in socialne zadeve Anja Kopač Mrak —, češ, sprememba prav v ničemer ne spreminja dosedanje ureditve glede posvojitve otrok.
Nevednost? Neumnost? Manipulacija?
Takšna izjava je bodisi plod neverjetnega neznanja in neumnosti ali pa zavestna manipulacija — kar je še huje. Popolnoma jasno je namreč, da uvodna izenačitev heteroseksualnih in homoseksualnih parov že po analogiji pomeni tektonske premike v celotnem zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj istospolna zakonca uveljavljata enake pravice kot mož in žena. Tudi v primeru posvojitev.
Zato ta del spremembe zakona, ki ga je priložnostna koalicija treh vladnih in dveh opozicijskih strank — pod taktirko Združene levice — sprejela po hitrem postopku, upravičeno vzbuja največ kritik in protestov.
Ne zanimajo me agresivni, pogosto žaljivi in vsebinsko votli argumenti radikalnih katoliških krogov, gorečih nasprotnikov pravic homoseksualcev ali odkritih homofobov. Ti ljudje delujejo odbijajoče.
Beseda bodočega očka
Toda kot bodoči očka postavljam na prvo mesto otroka in njegove pravice. Te s pravicami istospolnih parov do poroke nimajo prav nobene zveze. To sta dva popolnoma različna svetova, ki ju je parlamentarni valjar anarhičnih levičarjev in zmedenih poslancev največje vladne stranke sramotno stlačil skupaj in iz tega po nepotrebnem naredil velik problem.
Izenačitev pravic istospolnih parov glede sklepanja zakonske zveze v tako demokratični in odprti družbi, kakršna je slovenska — in to tokrat mislim brez trohice cinizma — ni in ne more biti sporna. Če bi sprememba zakona ostala pri tem — kar nekateri zagovorniki sprenevedavo zatrjujejo —, potem sam seveda ne bi niti pisnil.
Beseda meščanskega liberalca
Kot meščanski liberalec si ne drznem pomisliti, da bi se vtikal v zasebna življenja drugih. Verjamem, da ima glede tega še manj pravic država. Dva polnoletna državljana se svobodno odločata, kako bosta živela — in poroka je nekaj, kar se de facto in de iure tiče samo njiju dveh (no, in obeh prič, če smo pikolovski).
Problem pri možnosti posvojitve otroka s strani homoseksualnih zakoncev je torej dvojen. Najprej v tem, da se v njuno odraslo medsebojno razmerje vključi še tretja, mladoletna oseba. Otrok. Po veljavni zakonodaji ima ta šele po dopolnjenem desetem letu starosti pravico, da soglaša s posvojitvijo. Mlajši te možnosti nimajo. Posvojitev otroka je torej ključno vprašanje, kjer se sprememba ZZZDR nenadoma pokaže v povsem drugi luči in kjer pri najboljši volji ne najdem nobenega navdušenja nad njo: ker odpira vprašanje otrokovih pravic.
Drugi problem, ki je s pravicami otroka tesno povezan, pa se nanaša na znanstvena spoznanja glede vpliva homoseksualnih posvojiteljev na razvoj otroka.
Ne obstaja namreč nobena verodostojna empirična študija, ki bi pojasnila, kakšne posledice za otrokov duševni razvoj ima takšna posvojitev, v kateri sta posvojitelja homoseksualni zakonski par. Ker gre za otrokove pravice, ki so povsod po svetu predmet posebnega varstva in zaščite države, moralo veljati obrnjeno dokazno breme: dokler ne bo dokazano, da homoseksualna posvojitev ne prinaša niti najmanjšega tveganja za koristi otroka, je pozitivna diskriminacija glede tega edina rešitev.
Skratka: homoseksualni par seveda lahko sklene zakonsko zvezo in je v vseh pravicah in dolžnostih izenačen s heteroseksualnim, vendar ne more posvojiti otrok.
Če ne bi obstajali takšni pomisleki ravno glede posvojitve otroka s strani istospolnega zakonskega para, ste lahko prepričani, da bi številne države — tudi bistveno naprednejše in liberalnejše od Slovenije —, v katerih se homoseksualci lahko poročajo, že zdavnaj omogočile tudi takšno posvojitev otroka. Vendar je niso — in za to obstajajo razlogi, ki jih naši zagovorniki pravic otrok hinavsko spregledujejo.
Brüno
Vse skupaj me malce spominja na film Brüno, kjer Baron Sacha Cohen v vlogi homoseksualnega fashionista naroči temnopoltega dečka, letališka carina pa ga odkrije v kartonski škatli. Parodija ali črni humor, Cohenova poanta je jasna: eksotični otročiček je najnovejša muha gejevskih trendseterjev. Še več, je igrača za zdolgočasene geje, ki se bližajo štiridesetim in potrebujejo občutek, da so v življenju že nekaj naredili. In če otroka že niso naredili, bi ga radi vsaj posvojili…