Supervizor pove več o novodobni slovenski buržoaziji

• Ob zgroženosti, ki je zajela narod ob razkritju bogatih honorarjev javnim uslužbencem in javnih virov, najprej nekaj pomislekov:
• Kot pravi ministrica, je Supervizor je res “zloraba osebnih podatkov” — vsaj pri tistih, čigar 660.000€ nas ne briga.
• Supervizor je vrhovni organ za politično korektno tračarjenje, tako rekoč institucionalizirana javnofinančna Lady.
• Res pa je, da se lahko iz fenomena Supervizor naučimo tudi to, česar se zlepa nočemo: da imajo tudi tabloidi svoj smisel.
• Še najbolj zanimivo pa je, da se mediji in drugi pravičniki ne spravljajo na Cerarja, ki je tudi sam zaslužil 375.000€.
• Iz tega sledi, da bo premier, če sprejme ministričin odstop, moral tudi sam odstopiti, vendar — znesku primerno — samo napol.

Novodobna buržoazija

Razkritje enormnih zaslužkov nekaterih javnih uslužbencev dokazuje, da se na presečišču javnega sektorja in parajavnih parazitov ter pod krinko domnevne strokovnosti in podjetnosti oblikuje sloj novodobne buržoazije.

To novodobno buržoazijo simbolizirajo damske frizure à la Stanka Setnikar Cankar ali že prej Duša Trobec Bučan.

To je buržoazija, ki se valja v solidnih vsotah denarja samo zato, ker so slučajno šli mimo in se jim je ljubilo skloniti in ga pobrati.

To je buržoazija, ki se ne bo nikoli gentrificirala. To je buržoazija, od katere ne moremo pričakovati nič — razen da bo morda uničila in srednji sloj in tistih pravih oberen Zehntausend.

Supervizor vs. SLO Top 100

Ob zadnjem razkritju iz Supervizorja razmišljam o lestvici 100 najbogatejših Slovencev, ki jo vsako leto sestavi revija Manager.

Zadeva je vsekakor zanimiva, a na nivoju trača. Dobro je vedeti, kateri ljudje največ zaslužijo ali so največ ustvarili — in v katerih dejavnostih, s kakšnimi poslovnimi idejami, na kak podjetniški način. Lahko jim privoščimo, lahko jim zavidamo. (Prepričan sem, da vsakdo lahko najde nekoga za eno ali drugo.) A v vsakem primeru nam to ne pove nič takega, česar že ne bi vedeli o slovenski sociali, razslojenosti, podjetništvu, ekonomiji.

Supervizor pove več.

Supervizor pove naslednje:

• da je Slovenija zbirokratizirana država, v kateri dobro gre le tistim, ki pridejo do neverjetnega spoznanja, da je poslovanje z javnim sektorjem odlična, lukrativna ideja;
• da je Slovenija neumna država, ki jo zlahka prineseš naokoli, če si le v pravi dejavnosti in dovolj blizu pravim informacijam (in pravim blagajnikom);
• da je Slovenija nemoralna država, kjer nobenemu poštenjakarskemu pokvarjencu na nobenem še tako pomembnem položaju ni nerodno, da samemu sebi poleg plače — ki mu je že tako ali tako skoraj podarjena in 126% zagarantirana — nakazuje še bajne honorarje;
• da je Slovenija dvolična država, kjer večina državljanov živi v prepričanju, da za njeno delovanje zmanjkuje denarja, potem pa se izkaže, da vendarle nekje obstajajo skrivnostni žaklji, iz katerih lahko posvečenci grabijo;
• da je Slovenija računovodsko in javnofinančno zahojena država, kjer se niti upraviteljem trezorjev — kaj šele žalujočim ostalim — niti ne sanja, da je denarja vsepovsod kot dreka.

Kljub tem očitkom pa Supervizor pove tudi tole:

• da so vsote, ki so prišle na dan, zelo verjetno primerne za opravljeno delo in zaslužene glede na trud in da bi lahko služile za merilo, ko bo kdo izven javnega sektorja naslednjič sestavljal cenike za primerljive storitve;
• da nas red velikosti honorarjev ne bi smel zapeljati, da v svojem ogorčenju spregledamo še druge cene in druge oblike zapravljivosti, četudi gre za minorne zneske;
• da je Slovenija država celo brez sprotne finančne evidence ali kaj šele vizije o razporejanju sredstev;
• da očitno ne moremo verjeti več nikomur, ki trdi, da za nekaj zmanjkuje denarja;
• da je Slovenija premajhna, da bi si lahko privoščila, da ne bi nekaterih stvari delali ene in iste človekinje (recimo kot dekanje in zunanje sodelavke).

Resno razmislite.