Pridiga pred Državnim zborom

Ne vem, kaj naj si mislim. Kdorkoli pride mimo z mikrofonom in z zvočnikom, lahko nekaj pove — karkoli že ima povedati. Rob Trga Republike nasproti parlamenta je nekak ljubljanski/slovenski Speakers’ Corner.

Nedavno sem s podobno opremo videl Pojočega Majorja pred vhodom v predsedniko palačo na Erjavčevi. (Celo apostrofiral me je v svojem govoru, ko me je kot mimoidočega opazil.)

Ni se mi ljubilo dolgo stati in snemati. Enkrat pa se bom vseeno žrtvoval in se spustil v pogovor s takim človekom. (Bojim se namreč, da ne bi znal nehati.)

Kakorkoli, človek na posnetku me po svoje spominja na profil človeka, kakršnega danes opisuje Miha Šalehar. Morda je edina poslušalka prav njegova mama?

A ko nekoga takega vidiš v živo, sredi mesta, ko se sicer v zavetju anonimnosti, obenem pa s telesom, fizično, zares postavi za idejo, ki mu gre po glavi, v tem ni nič smešnega. Nasprotno. Pri vsej brezbrižnosti, ki jo premoreš, greš vendarle žalosten naprej.