Tožila, ker Bratušek. Obsojen, ker paparaco.
- Fotograf je zumiral na ekran Alenke Bratušek, ki je še pred glasovanjem o mandatarstvu prejela SMS čestitko za izvolitev.
- Božiču so najprej odvzeli akreditacijo za vstop v DZ, AB pa je nato vložila tožbo zaradi “grobega posega v zasebnost”.
- Ubogega paparaca, ki je prodal fotografijo z mesidžem reviji Reporter, je obsodila sodnica Mojca Lendvaj Brecelj.
- Mediji so oblásti zrasli čez glavo, ker se niso znali in hoteli samoregulirati, zdaj pa imajo hudiča. Svoboda govora je ogrožena.
Ozadje
Malo pred inkriminiranim posnetkom mesidža, ki ga je bodoči premierki poslal poslovnež Peter Kraljič, je domnevno prav tako Jani Božič posnel zaslon iPada, na katerem je Roman Jakič, takrat kandidat za obrambnega ministra, nerodno in nonšalantno bral email z nasvetom, da je na MO potreben “kadrovski cunami”.
Generalna sekretarka DZ, ki je Božiču odvzela akreditacijo, je bila takrat (27. 2. 2013) Mojca Prelesnik, današnja informacijska pooblaščenka.
Prelesnikova je mesec in pol po “incidentu” (8. 4. 2013) v DZ vodila okroglo mizo z naslovom Sobivanje ustavnih pravic in medijsko poročanje.
Na okogli mizi je imela veliko povedati proti Božiču takratna informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, danes odvetnica in ustanoviteljica Infohiše, inštituta za zasebnost in dostop do javnih informacij.
Arhiv
K zadevi nimam kaj dodati razen citatov iz svoje kolumne z naslovom Pirc Musar proti paramecijem in paparacom/Zločin in kazen v Državnem zboru, objavljeni 13. 4. 2013 v tiskani Sobotni prilogi Dela in na Delo.si:
“Obstajata vsaj dva razloga, da ta konkretna ponedeljkova debata sploh ne bi smela biti v parlamentu. Prvi je viden iz vesolja. Institucija, ki je novinarju odvzela akreditacijo zaradi ‘kršitve pogojev za delo novinarjev v državnem zboru’, je sama s sabo v evidentnem konfliktu interesov.”
“Razsodnica, ki je sankcionirala novinarja, ni in ne more biti kredibilna oseba moralnih, intelektualnih kapacitet za organizacijo in vodenje posveta o primernem vedenju novinarjev.”
“Novinarji imajo pravico, da pri zbiranju informacij uporabljajo vsa dovoljena sredstva in metode. Seveda ni lepo ljudem čez ramo oprezati za njihovimi mesidži in maili, toda zanašati se na norme novinarske etike, ki bi si jih postavljali mediji sami, je neumnost.”
“Če komu ni kaj prav, naj to prepove — ne da bi pri tem omejeval splošno novinarsko pravico do zbiranja, procesiranja in distribuiranja informacij in druge zakone od ustave do hišnih predpisov.”
“Ni pa zanemarljivo dejstvo, na koga so se spravili. Če ne bi šlo za neuglednega in nepopularnega paparaca in urednika minornega spletnega portala Podlupo.net — ki pa se za razliko od drugih vendarle občudovanja vredno bori za svoj obstanek —, kršitelja zagotovo ne bi tako strogo kaznovali.”
“Nataši Pirc Musar sem že [na Twitterju] povedal, da je za debato o statusu in pravicah novinarjev in medijev irelevantno, kakšni in kateri so ji všeč ali ne. Velja tudi zame, da ne bo pomote.”
“Gre za tipičen primer idealističnega gledanja na medije, ki osnovne in splošno veljavne definicije postavlja v odvisnost od partikularnih preferenc in pomanjkljivosti.”
