Homo- proti hetero- ali izenačevanje neizenačljivega

4.3.2015 / 06:03 Komentiraj
Bistvo demokratične družbe je, da pusti vsakemu slavcu peti svojo pesem. Načeloma bi torej lahko rekli: “Kaj nam mar?”
NAROČI SE PRIJAVI SE

  • Vprašanje izenačitve istospolnih skupnosti z različnospolnimi je postalo ideološko vprašanje, pri katerem je težko prodreti z racionalnimi argumenti. A to ni nič novega pri nas.
  • Da smo s krščanske pozicije proti izenačevanju neizenačljivega, je jasno. Vendar kristjani živimo skupaj z ljudmi, ki imajo drugačen pogled na življenje in na spolnost.
  • Bistvo demokratične družbe je, da pusti vsakemu slavcu peti njegovo pesem. Načeloma bi torej lahko rekli: “Kaj nam mar, kako kdo živi in s kom? Vsak naj živi, kakor ve in zna, saj bo vsak tudi sam nosil posledice svojega življenja.”
  • Vendar zadeva ni tako preprosta, ker ljudje nismo samo posamezniki, ampak tudi družbena bitja. To pa pomeni, da mnoga medosebna razmerja vplivajo na širše okolje. Zakonodaja ima tudi etične posledice in hote ali ne vpliva na oblikovanje vrednot in na to, kaj je dopustno in kaj ne.

Čemú naglica?

Vse skupnosti, od najbolj primitivnih do najbolj zapletenih, so vedno urejale tudi področje odnosov med spoloma, nenazadnje tudi spolno prakso.

Če bi izhajali iz individualistične predpostavke, bi si lahko postavili vprašanje, zakaj si istospolni tako goreče prizadevajo za popolno izenačitev z različnospolnimi, saj je vendar danes človek nagnjen k temu, da ignorira sleherno regulativo (upad civilnih in cerkvenih porok).

Razlogi za te vrste prizadevanja so očitno drugje. A o njih na tem mestu ne bi izgubljal besed. To, kar nas ta trenutek zaposluje, je vprašanje, čemú taka naglica za redefinicijo družine, ko pa smo ne tako daleč nazaj (marca 2012) na referendumu zavrnili prvi poskus, ki niti približno ni bil tako radikalen kot sedanji.

Če istospolno usmerjeni niso izkoristili učinkov ZRIPS samo zato, ker jim ni všeč pojem “registracija”, potem njihovi eksistencialni problemi očitno niso tako pereči, kot jih prikazujejo.

Recimo, da prizadete v obstoječi zakonodaji upravičeno moti izraz “registracija istospolnih skupnosti”. Spremeniti to terminologijo je najmanjši problem. Lahko bi rekli “zakon o pravicah in dolžnostih istospolnih skupnosti”.

Od sprejetja Zakona o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti (ZRIPS) bo minilo deset let, nisem pa nikjer zasledil resne študije, ki bi pokazala, kakšne učinke je imel ta zakon in ali je skupina državljanov, ki ji je bil namenjen, izkoristila njegove rešitve ali ne.

Če teh učinkov niso izkoristili zato, ker jim ni (bil) všeč pojem “registracija”, potem njihovi eksistencialni problemi očitno niso tako pereči, kot jih prikazujejo, ko poskušajo doseči redefinicijo družine.

Redefinicija družine pa ni in ne more biti stvar določene skupine državljanov — še najmanj pa skupine, ki je de facto zelo velika manjšina. Kajti pojem družine in iz tega izvirajoče pravne in etične posledice zadevajo slehernega človeka. Za spremembe na tem področju je potrebno iskati državljansko soglasje. Kdor ubira druge poti — recimo argument moči, ki ga predstavlja trenutna parlamentarna konstelacija —, žaga vejo, na kateri sedi.

Redefinicija družine je tudi psihoanalitično vprašanje

V demokratični družbi se politična večina spreminja — in z njo zakonodaja — še posebej na področjih, ki so vsiljena ali izsiljena. Vprašanje redefinicije družine zato ni predvsem pravno vprašanje. To je v prvi vrsti antropološko in socialno-psihološko, tudi psihoanalitično vprašanje. Nenazadnje pa je tudi medicinsko vprašanje, saj ob problemu rizičnih skupin z obolelostjo za aidsom sicer ne bi vedno navajali oseb, ki prakticirajo istospolno seksualno prakso. 

Če zanemarimo ali odmislimo različne pomisleke in argumente, ki govorijo proti izenačitvi istospolnih in različnospolnih skupnosti, in če se v javnem diskurzu tudi zavestno odrečemo predpostavkam, ki izhajajo iz krščanskega verovanja, ostaja še vedno evidentno in razvidno slehernemu človeku, da na tem svetu obstajata dva različna spola. To potrjujejo celo istospolne skupnosti same, ki so enkrat v ženski in drugič v moški različici — za to pa jim rečemo istospolne.

Načelo enakosti za enake, načelo različnosti za različne

In če je tako — za kar ni potreben še kak eksperimentalni, še bolj očiten dokaz, kot je že opazovano dejstvo sámo —, potem pač ni logično, da za dve različni stvari uporabljamo isti izraz. V družbi poznamo veliko različnosti, pa to še ne pomeni, da niso enakopravne. Pač vsak v svojem redu, v skladu s svojimi lastnostmi in po svojih zmožnostih. Zato pa pravo pozna načelo enakosti za enake in različnosti za različne — da se vzpostavi pravičnost.

Poleg razlike med spoloma obstaja še ena pomembna razlika med istospolnimi in različnospolnimi skupnostmi: gre za zmožnost spočetja novega človeškega bitja. Istospolni par tega iz svojega razmerja pač ne more doseči. Če hoče priti do potomstva, mora vključiti tretjo osebo ali več oseb. S tem pa vprašanje svobodnega sobivanja dveh istospolnih oseb postane resno družbeno vprašanje, ki se dotika nas vseh.

Svoboda odrasle osebe, da živi po svoje, kakor misli, da je prav, za njo še ne pomeni imeti pravice nad odraščajočo osebo. Stopnja tveganja za otroka je prevelika.

Pomislimo na umetno oploditev. Najprej bi to zadevalo zdravstveno osebje, nadalje vzgojitelje in učitelje, socialne službe, pa tudi pravni red na različnih nivojih. Posvojitev otrok istospolnih parov zato ni in ne more biti zgolj in samo vprašanje dveh oseb, ki sta se odločili za istospolno sobivanje. Danes vemo veliko in dovolj o razvojni psihologiji otroka in mladostnika, da lahko z določeno gotovostjo govorimo o tem, v kakšnem okolju so najboljši pogoji za razvoj človekove osebe.

Svoboda odrasle osebe, da živi po svoje, kakor misli, da je prav, še ne pomeni, da ima tudi pravico nad odraščajočo osebo. Stopnja tveganja za otroka je dovolj velika, da mora širša skupnost ravnati skrajno previdno in storiti vse, da v takšnih primerih zaščiti šibkejši člen. Ena od osnovnih nalog pravnega reda namreč je, da ščiti šibke in ne privilegira močnejših.

Argument razvoja in napredka

Argument o naprednih državah, ki so že sprejele podobno zakonodajo, je slab argument. Tudi na področju evtanazije se je govorilo o napredni Nizozemski in podobno. Danes pa vemo, do kakšnih zlorab prihaja in da se mnogi starejši ljudje bojijo domov za ostarele, zato odhajajo v tujino. Je to napredno, če država svojim državljanom ne zagotavlja varnosti?

Pojma napredek in razvoj sama po sebi ne povesta nič. Šele ko vidimo njune posledice, lahko rečemo, kaj je res napredek in razvoj in kaj ne. V imenu napredka in razvoja se je pobijalo in morilo, pralo možgane in ljudi razseljevalo, v imenu napredka se je zastrupljalo zemljo in ozračje, uničevalo stare kulture in njihove kvalitetne navade in običaje. Pravi razvoj in napredek nikoli ne povozi preteklih izkušenj in spoznanj, ampak je do njih spoštljiv in previden pri modnih novotarijah.

Zato si postavimo za konec vprašanje, kakšen razvoj in napredek bi si lahko obetali — hipotetično gledano —, če bi se vsi ljudje odločili za istospolne skupnosti? Kaj bi bila daljnosežna posledica take odločitve? Kakšne bi bile njene predvidljive posledice? Vprašanje, ki je na makroravni hipotetično, je relevantno na mikroravni.

Pojma napredek in razvoj sama po sebi ne povesta nič. Šele ko vidimo njune posledice, lahko rečemo, kaj je res napredek in razvoj in kaj ne.

Ideološka koalicija, ki ima sicer polna usta neideološkosti, se je z macolo moči spravila nad družino in zaslepljena od oblasti ostala gluha za racionalne argumente in družbeno soglasje na temo, ki je stvar vseh državljanov in državljank. Ena izmed tem naslednjih volitev bo tako boj med naturščiki in softiji.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE