Drago Jančar: “Opuščamo branje, opuščamo zgodbe.” (2. del)

1.3.2015 / 07:00 Komentiraj
“Formirala me je kultura majhnega evropskega naroda, ki mu pripadam. In iz tega ne nameravam izstopiti.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

S pisateljem Dragom Jančarjem se je pogovarjala profesorica slovenskega jezika, dolgoletna voditeljica literarnih pogovorov in pobudnica Pesniškega turnirja Zora Jurič 20. januarja v poročni dvorani mariborskega Rotovža v okviru Literarnih postaj, ki jih prireja tamkajšnja Mestna knjižnica. Jančar je za svoj predzadnji roman To noč sem jo videl prejel nagrado Združenja francoskih kritikov in založnikov za “meilleur livre étranger” (Cette nuit, je l’ai vue, Editions Phébus). Prejšnjo nedeljo smo objavili prvi del pogovora, danes sledi nadaljevanje in konec. Osrednja tema pa je še vedno njegov zadnji roman Maj, november.

“Kaj je tam, kaj je onkraj? In kaj sem pod temi zvezdami jaz? Tisti deček je z vsakim stavkom, ki ga zapišem, še zmeraj v meni.” — [Fotografija: Marko Crnkovič/Fokuspokus.]

“Sanjali smo o svobodi, zbudili pa smo se v kapitalizmu.”

“Sanjali smo o svobodi, zbudili pa smo se v kapitalizmu,” si izjavil v nekem govoru v Londonu. V drugih časih ste pisatelji iz Vzhodne Evrope kolegom z Zahoda težko pojasnjevali svoja stališča. Nekoč je bila literatura prostor svobode, prostor sanj o boljših časih. Tako sta v neki dolgi nočni debati z vélikim poljskim književnikom Adamom Michnikom razmišljala, za kaj se pravzaprav borite. In te je vprašal: “Za nekaj tako dolgočasnega kot Nizozemska?”

Ne vem, zakaj je omenil ravno Nizozemsko. Moral bi bil reči Švica, po mojem, ampak rekel je Nizozemska. Tudi prav. Gre za neko čudno nostalgijo. To je čudno. Natanko za to smo si prizadevali, kar zdaj imamo. Samo nihče si ni predstavljal — tudi jaz ne —, da bom pisal take stavke, kot smo jih zdaj tukaj poslušali.

To niso moji najboljši stavki, ampak pisati sem pač moral tako, da se v romanu začuti, v kakšnem okolju živi ta človek v Maju, novembru. Mogoče bo za koga zanimivo, če bo to slučajno bral čez petdeset let. Če beremo recimo tekste Dostojevskega iz sredine 19. stoletja, se nam zdi nenavadno, o čem pravzaprav govori. Tudi stvari z začetka devetdesetih ali s konca osemdesetih zvenijo kot neke čudne, smešne, nenavadne sanje.

Ampak tako je. Tako živimo. Tako živi moj junak. Ko smo govorili o demokraciji ali svobodi, nismo vedeli, da to pomeni tudi kapitalizem. Še vsa devetdeseta leta nam to ni bilo jasno.

Natanko za to smo si prizadevali, kar zdaj imamo. Samo nihče si ni predstavljal — tudi jaz ne —, da bom pisal take stavke, kot smo jih zdaj tukaj poslušali.

Ko že omenjava pisateljske kolege, morda še beseda o Claudiu Magrisu, ki si ga pripeljal tudi v Maribor na EPK. V Analfabetih je napisal sijajen esej o Severnem siju in o tebi (Krvava zora). O tvojem pisanju pravi, da gre za “nočno pisavo”. Nekje drugje pa piše, da pisati pomeni krotiti demone, jih udomačiti. Ali lahko to dosežemo tudi z branjem? Vemo, da si ne samo odličen pisatelj, dramatik, esejist, ampak tudi strasten bralec. Nekje v esejih praviš, da nevednost in pozaba delata ljudi samozavestne in arogantne. 

Mislim, da nam branje daje bolj kompleksen, ne samo zgodovinski spomin, pa tudi identiteto. Vedno smo v sedanjem trenutku. Veliko stvari spremljamo okrog sebe, veliko je klikanja po računalniku. Zato opuščamo branje, opuščamo zgodbe, živimo v drugačnem svetu.

To me nekoliko skrbi. Ljudje, ki so popolnoma opustili branje in se prepustili migetanju ekranov, ki jih sicer vsi uporabljamo, se mi včasih zdijo malo bedasti. Stvar je postala popolnoma paradoksalna: po eni strani imamo po internetu dostop do vseh informacij, ki si jih lahko zamislimo, hkrati pa o svetu, o kompleksnosti sveta, o vzrokih in posledicah, o bistvenih stvareh v življenju vemo vedno manj. Svet je vedno bolj fragmentiran.

Branje je edini prostor — v to sem globoko prepričan —, ki omogoča kompleksen pogled na svet. Mogoče se bo trend upadanja branja nekoč še obrnil. Vsaj upam, da se bo.

Po eni strani imamo po internetu dostop do vseh informacij, ki si jih lahko zamislimo, toda o svetu, o kompleksnosti sveta, o vzrokih in posledicah, o bistvenih stvareh v življenju vemo vedno manj.

Antijunak

Pa se še vrniva k romanu. Zdaj smo že spoznali Cirila Kraljeviča. Lepo ime ima, vendar je pomanjševalnica. Ciril je pravzaprav antijunak. Je človek, ki sicer ve, kaj je prav in kaj je narobe. Človek, ki ve, da bi moral nekaj narediti, ki bi rad stopil naprej, pa vendar ves čas tiči tam, kjer je. Popolnoma pasiven junak. Pred kratkim je bil v Književnih listih članek o teh junakih in antijunakih, ki jih je v slovenski književnosti kar precej. Mladi literarni kritik Aljoša Harlamov se sprašuje, ali lahko to primerjamo z narodnim značajem? 

Danes zjutraj me je Petra Vidali v intervjuju vprašala točno to, zato bom podobno odgovoril. Harlamov je zadel to, kar je v Maju, novembru, čeprav za moje druge junake to ne velja. So veliko bolj borbeni, uporni… Če se spomnite Valčka, Galjota… V tem romanu pa ja. To je tak slovenski junak, junak tega tipa.

To je bila umetniško zelo težka naloga. Ko je izšel Idiot Dostojevskega, so pisali, da si je izbral nemogoče junake. Knez Miškin je sicer epileptik, ampak ima popolno jasnost, ki pa je religioznega značaja in je dober kot Kristus. Po drugi strani pa je naivec, vsi ga goljufajo in vlečejo za nos, ga pehajo sem in tja.

Nekaj podobnega se dogaja mojemu junaku. S to razliko, da on niti nima razvite ideje o svetu. Seveda je problem, kako iz antijunaka narediti osebo. Gre za antijunaka, ki je po svoje tipično slovenski.

Ampak če bi rekel, da je predstavnik neke generacije, spet ne bi bilo res. Gre vendarle za fanta, ki je poskušal narediti vse, da bi izstopil iz tega sveta: šel je na Dunaj, poskusil z glasbo, s klezmer bando, potem pa še enkrat v našem, slovenskem svetu. Naredil je majhno kariero od kurirja v podjetju do svetovalca lastnika tega podjetja. Izplačalo se mu je v vsakem primeru. Vsaj poskusil je.

Zgodba o pridnih in poštenih

Praviš, da so vedno možne različne interpretacije. Včasih se mi je med branjem zdelo, da bi roman lahko brali kot metaforo Slovencev v tranzicijskem času. Kako smo se nekateri, naivni, znašli v tem času. Na eni strani je Ciril, še ves pod vtisom lepih in modrih očetovih naukov, na drugi strani pa razni Doberniki in Pšeničniki, ki so hitro razumeli, kako stvari tečejo. Verjetno bomo morali malo korigirati tisto misel, da smo Slovenci pridni in pošteni?

Ta zgodba je padla. Smo bolj Balkanci ali Srednjeevropejci? To je veliko vprašanje. Zagotovo pripadamo določenemu civilizacijskemu območju. Imamo šole od časov Marije Terezije. Pripadamo evropskemu svetu. Kaj to pomeni za kolektivni značaj, za dušo, si sploh ne bi upal govoriti.

Zdaj smo očitno podobni vsem drugim. Nenadoma smo stopili v svet darvinističnih značilnosti: biti močnejši, odločnejši, zvitejši, hitrejši. To je moralno vprašanje — vendar ne bi rad preveč moraliziral, čeprav se zdi, da sem na strani tega ubogega fanta. Dopuščam pa tudi možnost, da so drugi prepričani — tudi ta fant —, da je to edini pametni in smiselni način življenja.

In če gledam današnje slovensko življenje, se zdi, da se to nekaterim res nekako obrestuje. Ne samo v bankah, ampak tudi v življenju. To je življenje, ki v nekem času neki generaciji zagotovi blagostanje, svobodo, možnosti za otroke, za izobraževanje in tako naprej. Drugi pa zaostanejo. Zakaj je tako, ne vem. Ne bi si upal moralizirati o tem.

Očitno smo podobni vsem drugim. Nenadoma smo stopili v svet darvinističnih značilnosti: biti močnejši, odločnejši, zvitejši, hitrejši. To je moralno vprašanje.

Moram reči, da sem si želela, da bi Ciril zaigral tisti Mendelssohnov koncert. Ampak seveda je že med branjem čutiti, da iz tega ne bo nič.

Pa ne samo ti. Podobno mi je pisal Boris Pahor. Prebral je roman in mi pisal, da je bil zelo zadovoljen. Rekel je: “To je umetniško delo, ampak jaz sem pripadnik nekih svetlejših zaključkov. Zakaj ga nisi postavil v tisti bend nazaj, k tisti punci?” Kako je moj prijatelj v svojem stoprvem letu bister, optimističen, odprt do svetlih zaključkov!

Domovina ni izbira

“Ironija je najljubše sredstvo jeznega avtorja,” pravi John Sutherland, profesor angleške književnosti. In tvoj roman je nemalo ironičen, včasih se zaostri tudi v sarkazem in v grotesko. Na nekem mestu — prav v zgodbi o Irène Némirovsky — zapišeš: “Kdor kaj ve o literaturi, ve tudi to, da največkrat pišemo posmehljivo, jezno ali groteskno o ljudeh, značajih in dogodkih svoje kulture.”

Hvala za ta stavek, spada k tej knjigi. Da, jaz tej deželi pripadam, z vsem srcem, kaj naj rečem? To niti ni moja izbira. Tudi v Parizu sem povedal, da sem se formiral v slovenski kulturi, v slovenski literaturi. Da sem svetovne avtorje bral v slovenskem jeziku. Pozneje sem začel brati tudi v drugih jezikih, ampak tja do svojega peindvajsetega leta sem vse, kar sem bistvenega prebral, prebral v slovenščini. In moj krog tukaj v Mariboru je bil slovenski.

Moja formacija je kultura majhnega evropskega naroda, ki mu pripadam, in iz tega ne nameravam izstopiti. Ampak če vidim, kaj vse je narobe, kaj me moti, kakšne značaje odkrivam, to ne pomeni, da je moj svet popoln. To pač pripada literaturi. Včasih pišemo z ironijo, včasih z jezo, včasih s sarkazmom. Kdor tega romana ni bral z ironijo, ga je narobe bral.

Ob prebiranju romana sem doživljala prebliske na tvoja prejšnja dela. Naprimer bicikel v Ljubljanici sproži spomin na Drevo brez imena, Meksikajnarji na sijajno novelo Prikazen iz Rovenske, Odesa pa na Zvenenje v glavi. Kako je s to medbesedilnostjo? Je namerna? 

S tabo se je vedno bolj nevarno pogovarjati. Počutim se kot na psihiatričnem kavču. Ne, ni namerna. Očitno odkrivaš podzavestne tokove. Gotovo, da se. Nekateri avtorji pravijo, da pišejo vedno eno in isto knjigo. Jaz je ne. Čutim, da je ne. Jaz se vedno lotim nove knjige. Je pa očitno polno nekih povezav. Gotovo. Če iz nekega svojega teksta, ki ga ti gotovo poznaš, vzamem metaforo, je literatura kot kraška zemlja med Ljubljano in morjem. Človek hodi po trdnih tleh, spodaj pa vse teče: podtalne reke, ki jih še niso raziskali, jame…

Taka je tudi vsa Slovenija. Vsak človek je takšen in tudi dežela je takšna s svojo zgodovino, preteklostjo, z neskončnimi usodami. Navzven čudovita lepota pokrajine, navznoter pa polno nevarnih čeri in tokov. V literaturi se ti podtalni meandri nenehno pretakajo in najdejo pot v neko drugo knjigo. Iz ene knjige v drugo — ker je pač avtor tisti, ki jo piše s svojo komplicirano zavestjo in podzavestjo in s skromnimi idejami, ki jih zmore.

Včasih pišemo z ironijo, včasih z jezo, včasih s sarkazmom. Kdor tega romana ni bral z ironijo, ga je narobe bral.

Maribor

Morava še kaj reči o Mariboru. Tudi roman To noč sem jo videl se delno dogaja tudi v Mariboru. Za Severni sij Zorko Simčič rad pove, da nobeno mesto nima tako sijajnega romana. Zadnje leto se Maribor pogosteje pojavlja v literaturi. Tone Partljič je izdal kar dva, Pasjo ulico in Sebastjan in most, Aleš Šteger je napisal nenavaden roman Odpusti… Ali Maribor priteguje pisatelje z nemirno zgodovino ali z marginalnostjo?

Gotovo. Vsak roman pripeljem v Maribor. Tudi v Katarini, pavu in jezuitu je skupina romarjev, ki roma na Koroško in omenja Maribor. Del dogajanja v To noč sem jo videl sem deloma pripeljal v mariborsko vojašnico in stanovanje.

Fino je, da se zdaj piše veliko knjig. Partljičevih še nisem prebral, pa jih še bom. Če Maribor mogoče ni povsem uspel kot evropska kulturna prestolnica, je pa zagotovo uspel kot literarna. Da ne bo nesporazuma, kot EPK je programsko vsekakor uspel. Nekateri programi so bili res sijajni. Nismo sicer dobili tistega, kar smo pričakovali. Mislili smo, da bo nekaj ostalo. Knjižnica je taka boleča tema. Mislim, da se bodo še pojavljala literarna besedila.

Maribor, o katerem pišem, je večkrat zamenjal svojo identiteto. Ko sem bil na razstavi o mariborskih Nemcih, sem bil sam presenečen… Poznam to zgodovino. Ljudje prihajajo in izginjajo. Maribor je bil na obrobju nemškega sveta, s Slovenijo pa je postal pomembnejši — pa ne samo zato, ker je drugo največje mesto, ampak zaradi tega, ker je razvil lastno duhovno energijo.

Temu bi nekateri ugovarjali, ker so z mestom nezadovoljni. Tudi jaz sem z Mariborom pogosto nezadovoljen. Ampak kljub temu se vidi, da iz tega mesta vedno znova nekaj prihaja in da se o mestu govori.

Spomnim se eseja, v katerem si zapisal, da Slovenijo radi primerjajo s predmestjem velemesta, ampak katero predmestje ima toliko odličnih umetnikov, znanstvenikov, športnikov? (In navsezadnje, takšnega nagrajenca?) Prav ta zaključek, ko govoriš o jeziku in navezanosti na domovino, mi je posebej všeč. Bi ga delil z nami?

Avtor prebere odlomek iz zahvalnega govora ob podelitvi evropske literarne nagrade (ACEL, Association Capitale européenne des littératures) v Strasbourgu leta 2011, ponatisnjenega v zbirki esejev Pisanja in znamenja (2014) pod naslovom In kaj sem pod temi zvezdami jaz.

“Sam skušam to na neki način ločevati: kadar se hočem angažirati, napišem esej ali članek, ko pa pišem prozo ali dramo, sem drug človek. Seveda se tudi v ta dela seli družbena izkušnja, saj nobena literatura ne živi zunaj prostora in časa, v katerem nastaja; tudi v najbolj hermetični literaturi najdemo sledove dobe, v kateri je nastajala. Ker sem se torej v tem jeziku formiral, v njem bral, živel in pisal, razumem to nagrado tudi kot pohvalo vsem tistim mojim prednikom in sopotnikom, tukaj imenovanim pa tudi onim, ki jih širši evropski prostor še ne pozna. In vendar jo hkrati sprejemam kot nekaj povsem osebnega, kot potrditev neke davne odločitve, da bom s pisanjem poskušal izraziti svoj uporni nemir, strah in pogum, svojo negotovost, svoj dvom, smisel in nesmisel vsega, kar je zaslutil tisti deček, ki je že zdavnaj nekoč v samotni uri gledal v zvezde nočnega neba in se z nejasno slutnjo spraševal: kaj je tam, kaj je onkraj? In kaj sem pod temi zvezdami jaz? Tisti deček je z vsakim stavkom, ki ga zapišem, še zmeraj v meni.”

Drado Jančar (Zori Jurič): “S tabo se je vedno bolj nevarno pogovarjati. Počutim se kot na psihiatričnem kavču.” — [Fotografija: Marko Crnkovič/Fokuspokus.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE