Špansko-slovenska vas plemenske mentalitete

• Eden problemov slovenske javne sfere je, da se je veliko državljanov odvrnilo od politike.
• Zapadli so v apatijo ali pa so se prepustili površnemu razsojanju, ki se ga je prijela šaljiva oznaka “vsegliharstvo”.
• Izpraznjeni prostor so zasedle spolitizirane skupine, ki politično diskusijo usmerjajo k ideološkim temam.
• Vprašanja politične in kulturne identitete krepijo to, čemer pravim “plemenska politika”.

Plemenska mentaliteta

Posledica krepitve obrobnih politiziranih skupin je, da stranke ne tekmujejo za naklonjenost tistih državljanskih skupin, ki niso že tako ali tako del njihove “plemenske mentalitete”.

To pa povzroča brutalizacijo javnega diskurza in onemogoča politično podporo pobudam, ki niso vpisane v simbolne koordinate ideološkega boja.

Problem je torej, da nimamo aktivnega centra. Nimamo dinamično organiziranega pluralnega jedra državljanske participacije, v katerem bi bilo mogoče artikulirati politične probleme, postavljati relevantna vprašanja, debatirati o težavah brez bremen apriorne ideološke konfrontacije in odpirati teme, ki jih sedanja politično-ideološka polarizacija potiska na rob javne pozornosti.

Primanjkuje nam prostora, kjer bi državljani, organizirani v civilno družbo, sami zastavljali relevantna politična vprašanja in tudi predlagali njihovo rešitev — vloga strank pa bi bila le, da tekmujejo za pozornost te sredine.

Španska vas civilne družbe

Da ne bom ostajal na abstraktni ravni, naj dam primer, ki ga dokaj dobro poznam.

Španija je dežela, ki jo je sicer težko primerjati s Slovenijo, vendar imamo kljub temu nekaj zanimivih političnih vzporednic.

Tudi Španija je izvedla sporazumno tranzicijo iz nedemokratičnega sistema, ki je bil — podobno kot jugoslovanski — v prvih letih svojega obstoja izjemno surov, pozneje pa se je po zaslugi hladne vojne izvil iz izolacije in se približal Zahodu.

To se je v španski notranji politiki poznalo v postopnem prehodu v mehko avtoritarnost, ki je politične disidente sicer preganjala do konca, a je v zadnjem desetletju obstoja omogočila dovolj svobode za razvoj živahne civilne družbe. 

Dobro desetletje pozneje smo tudi v Sloveniji šli po podobni poti, toda s pomembno razliko: medtem ko so Španci vzporedno z razvojem strankarskega pluralizma ohranili tudi krepko in samostojno civilnodružbeno sfero — vključno z neodvisnimi mediji —, smo pri nas to dediščino iz različnih razlogov (tudi zaradi sistema državnega lastništva) zapravili že v prvih letih tranzicije.

Samoumevnost lastnih deležev

Slovenska civilna družba se je kapitalsko vezala na paradržavne institucije in postala pretirano navezana na en sam vir, ki je za nameček tudi postal lahek plen političnih strank. 

Največ so od tega profitirale stranke bivšega sistema, a tudi nove so posnemale močnejše nasprotnike v svetem prepričanju, da jim samodejno pripada lastni delež v medijih in v drugih družbenih podsistemih, ki bi v principu morali ostati avtonomni.

Zato vse do danes nismo res razvili tistega civilnodružbenega središča, ki bi na podlagi različnih nazorskih usmeritev sam določal dinamiko javne razprave.

Tudi Španija je dežela, ki pozna hude trenutke politično-ideološke diferenciacije. Toda njena prednost je v tem, da ta samo občasno sovpada s strankarskimi delitvami — in še v teh primerih mediji, think tanki in druge civilnodružbene strukture ohranjajo svojo neodvisnost od političnih strank.

Medijska krajina

Kljub ideološki polarizaciji španski mediji omogočajo državljanom dostop do informacij in mnenj, ki niso le odraz političnih interesov.

Neodvisni mediji, ki črpajo identiteto iz skupne tradicije demokratične opozicije režimu, so ustvarili jedro konsenza, ki temelji na ustavnih vrednotah pravne države. Zato so tudi hude politične krize, s kakršnimi so Španija sooča v zadnjih časih, mnogo manj akutne, saj javna sfera ohranja distanco do pretresov v strankarski areni.

Izhoda iz politične krize, v katero je Slovenija zabredla v zadnjih letih, ne vidim brez okrepitve civilne družbe — in sicer takšne, kot sem jo opisal na španskem primeru.

Konvergenca k skupnim demokratičnim vrednotam

Tudi mi potrebujemo nov civilnodružbeni center. Potrebujemo pluralen prostor za javno razpravo, ki bo lahko tudi zelo polemična, vendar bo delovala na podlagi lastnih kriterijev in konvergirala k skupnim demokratičnim vrednotam.

Potrebujemo civilno družbo, ki bo sama artikulirala politična vprašanja in določala ton javne razprave. Potrebujemo nepolitikantske medije, ki bodo sposobni kakovostnega formatiranja javnega mnenja.

Vse to že nastaja. Usoda teh pobud bo v veliki meri odvisna od zavesti državljanov, da je avtonomna civilnodružbena sfera v njihovem lastnem interesu — in da se je za njeno uspešno ohranjanje vredno tudi osebno angažirati.