Spadam med s.p. jebivetre. Novi šentviški red.

26.2.2015 / 06:00 Komentiraj
Če se prav spomnim, me je pred dvema letoma — ko sem bil star 38 let —, stari nazadnje pobaral, če mislim kdaj v službo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Predstavnik generacije z delavskimi knjižicami je imel seveda v mislih po turški kavi dišeče periodično odštevanje osemurnih intervalov, ki poteka od ponedeljka do petka. S kako soboto na mesec, da ne bo pomote, pa z omarico za pelerino in copate in s pogodbo za nedoločen čas.

In sva se šla spet tisti večni krog debate, ki se začne in konča z ultimativnim argumentom, da je redna služba pač redna služba. Konec! Pika! Rednost je menda v žlahti z redom, red je pa itak vrednota vseh vrednot. Red mora bit!

Vsi poskusi hvalospevov prijetnemu luftarstvu samostojnega podjetništva so se končali s ponarodelim retoričnim manevrom za te primere, ki se imenuje dvakrat kaj: “Kaj pa, če se ti kaj zgodi?”

Foter, a se mi sploh lahko zgodi kaj hujšega kot redna služba?

“Kaj pa, če se ti kaj zgodi?” — Foter, a se mi sploh lahko zgodi kaj hujšega kot redna služba?

Feni

Spoštovani feni Diareje in Violete Tomič! V časih, ko je preklinjanje prekarizacije in espejevstva jako modna drža, zveni to bogokletno. A je žal nujno. 

Ker sam nimam izkušnje “ta prave” službe, se mi zdi tak projekt nepredstavljiv. Že samo tehnično dejstvo, da bi mi ob prihodu in odhodu neka ura prevajala čas v storilnost, uspešnost in posledično v zaslužek, me spominja na pašo drobnice.

Korelacija med minutami, ki jih fizično odrezan od prostosti prebiješ na delovišču, in vrednostjo opravljenega dela se mi zdi zgrešena — da ne rečem žaljiva. Nekdo vam ne zaupa, zato je na vhod postavil električnega pastirja.

Signalniki

To pa še zdaleč ne drži samo za redne službe. Tudi tisti na svojem si ne zaupamo. Takrat postanemo pastirji sami sebi. In ker je laže delati več kot pa bolje, je ura idealen izhod.

Opažam, da ta kronološko sizifovski model vrednotenja dela vse več ljudi jemlje za svojega. Delam dlje, torej delam bolje! Nemalokrat mi na ušesa pride jamranje pripadnikov plemena pridnih, kako domov in na dopuste vlačijo fascikle neopravljenega dela. Jebeni signalniki: fantje in punce, ki tudi na smučišču ves čas preverjajo moč telefonskega signala. “Kolk črtic maš, stari?”

Seveda to jamranje ni jamranje z razlogom, ampak folklora ustvarjanja vtisa pridnosti.

Ker je laže delati več kot pa bolje, je ura idealen izhod. Ta kronološko sizifovski model vrednotenja dela vse več ljudi jemlje za svojega. Delam dlje, torej delam bolje!

“Mogoče pa je ura samo bližnjica do odgovora na vprašanje, kaj sploh delam? Če je, potem zamenjajte službo.” — [Ilustracija: Neja Engelsberger/nejaaka.]

Piarovci

Ko jih potem vprašaš, kaj počnejo, ti sila resno pojasnijo, da njihova igra ni kar tako — da so recimo, hmm, piarovci. Ne me basat! Da v osmih urah, ki ti jih odmerijo petkrat na teden, ne moreš razposlati svoje elektronske pošte?

Je v igri izkoriščanje krutih šefov/delodajalcev ali kultura/histerija druge vrste?

Verjetno slednje. Izpeljati bi se celo dalo trditev, da je zahtevnost vloge v delovnem procesu obratnosorazmerna z vidnimi napori. S primarnim švicanjem. V to naprezanje spada vse, kar v resnici ni tvoje delo, a izkazuje pridnost: pospešeno sestankovanje, dogovarjanje brez dogovora, stalna pripravljenost, pošiljanje pošte ob nečloveških urah, kilometri korespondence…

V tej maniri bo naprimer tajnica režije na minuto snemanja oglasa porabila več časa, kave in prostora v predalu elektronske pošte kot denimo režiser.

Mogoče pa je ura samo bližnjica do odgovora na vprašanje, kaj sploh delam? Če je, potem zamenjajte službo.

Bleferji

Pravzaprav moram na tej točki ugotoviti, da mi grejo ti kvantitativni pridneži na živce. Neglede na to, ali so samozaposleni ali redni. Na živce mi grejo vsi, ki so pripravljeni — ne da bi vedeli zakaj — cele noči buljiti v svoja računalniška namizja. Poznam sicer par napol genialnih hiperproduktivcev z zavidljivimi opusi, a teh res ni veliko. Vsi drugi, ki na silo prakticirate te s protestantsko etiko cepljene kvazigenialne prakse, pa ste patetični bleferji.

Če mene vprašate, imam raje ljubitelje dolgih turških kav, ki so ubogali očete: ležerne like v rednih službah, ki ti povabilo na pir zavrnejo z argumentom, da imajo do štempljanja in izpolnitve kvote za dodatek za malico še dvajset minut. To je prava drža. Čeprav je dobrobit dodatka za malico, ki izvira iz delovne etike, vredna manj kot pir na soncu, frajerji vztrajajo do konca. Do petih! Oni štekajo, da je ora pred labora. Naši ljudje!

Jebivetri

Sam spadam med s.p. jebivetre. Novi šentviški red. Trenutno prakticiram ponedeljkov delovni post, premišljujem pa o tem, da bi dodal še četrtkovega. Verjamem v organsko rast. In v organsko padanje.

Redno službo pa bom imel takrat, ko bo tudi ona spoštovala moj red.

Čeprav je dobrobit dodatka za malico, ki izvira iz delovne etike, vredna manj kot pir na soncu, frajerji vztrajajo do konca. Do petih! Oni štekajo, da je ora pred labora.
FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE