Teorija vsega in nečesa: proletarce bodo spet igrali samo buržuji

Vse je drugače, ne?

Decembra 2010 je glasbeni kritik Simon Price v (zdaj defunktni) reviji The Word objavil članek, v katerem je bilo rečeno, da je “dandanes kar 60 odstotkov vseh pop in rock glasbenikov iz srednjega sloja in so obiskovali zasebne šole”. Odstotki sicer niso bili čisto pravi, ker je Price med zasebne pomotoma vključil tudi srednjo šolo za scenske umetnosti in tehnologijo BRIT v Croydonu — med drugimi sta jo obiskovali tudi Amy Winehouse in Adele —, saj je državna šola, čeprav ima sprejemne izpite.

Vendar pa to ni bil razlog za tistih “60 odstotkov”: ti so bili stvar napačnega redaktorskega seštevanja odstotkov v podnaslovu. Priceovi odstotki bi bili med 19 in 31, kar je še vedno veliko, vendar pa to ne bi pomenilo nenadne smrti proletarskih kitarskih herojev. 

Res je sicer, da se je v popularni glasbi že zdavnaj znašel kakšen buržuj, recimo (ikonični, legendarni) Nick Drake, ki je obiskoval Marlborough College (letošnja šolnina: 33.000 funtov ali 45.500 evrov), ter da so bili Genesis ustanovljeni na Charterhouseu, Radiohead pa na Abingdon School.

Res pa je tudi, da srednjega sloja na hit paradah do takrat še nikoli ni bilo tako veliko. Lily Allen, recimo, je obiskovala Bedales, Florence Welch Alleyn’s v Dulwichu, Chris Martin je hodil na Sherborne, člani Mumford & Sons na King’s College School v Wimbledonu in St. Paul’s v Barnesu, Laura Marling pa je bila v Leighton Parku v Readingu.

Še najbolj pa je res, da imajo Britanci do družbene razslojenosti pasivno-agresiven odnos — in to vsem običajnim statusnim inkonsistencam navkljub (ali pa prav zaradi njih). 

Šola, heh?

“Če so se sploh ukvarjali z uprizoritveno umetnostjo, potem so bogati ostajali v elitističnem getu opere, baleta in dramske igre. V zadnjih desetih letih pa se je premožna mladina odločila, da bi bilo super zabavno, če bi si lahko prisvojili še popularno kulturo,” je pred dobrimi štirimi leti pisal Price.

To je bilo po njegovem pomembno iz dveh razlogov: »Prvi je, da je za socialno demokracijo regresivno, če 93 odstotkov ljudi, ki niso hodili v privatne šole, preprosto nima enakih možnosti za uspeh. Drugi pa je, da je to slabo za pop glasbo. Od kod bosta prišla nova Johnny Rotten in Jarvis Cocker, če se zapre dostop do glasbe, ki je bila doslej, podobno kot šport, tradicionalna pot, po kateri so revnejši sloji lahko ‘pobegnili’ revščini?”

Britanski srednji sloj vsekakor ni nekakšen črn monolit, saj je, recimo, letna plača učiteljev v državnih šolah ravno toliko kot je letna šolnina v nekaterih najdražjih zasebnih šolah. Srednji sloj se v bistvu razteza od teh, ki zaslužijo 32.000 funtov na leto, pa do teh, ki si lahko privoščijo visoke šolnine za svoje otroke.

Glasbeni publicist Dorian Lynskey je sicer prepričan, da je bil v šestdesetih in sedemdesetih “rock dovolj tuj bogatašem, da so tisti, ki so se zanj odločili, slejkoprej zavrnili okolje, iz katerega so prišli, ne pa se z njim okoriščali”.

Pri tem pa ne gre samo za glasbo, je dodal, ampak tudi za televizijo in novinarstvo, kjer “vedno bolj prevladujejo posamezniki, ki imajo dovolj denarja, da lahko dolge mesece delajo kot neplačani pripravniki, da o tistih s pravimi zvezami sploh ne govorim”.  

Da, 54 odstotkov najvplivnejših novinarjev je obiskovalo zasebne šole, tako kot 70 odstotkov višjih sodnikov, 54 odstotkov direktorjev podjetij, katerih delnice so vključene v indeks FTSE-100, ter 32 odstotkov poslancev v spodnjem domu parlamenta.

Pri tem ne gre za običajni hinavski, inverzni snobizem, ampak za "moralno neopravičljivost" rigidne vertikalne družbene gibljivosti in stratifikacije, na kateri je, morda nekoliko nepričakovano, pogosto opozarjal tudi bivši konservativni minister za šolstvo Michael Gove. Drugo vprašanje pa je, seveda, kako kakovostno — ali ne — je državno šolstvo in kakšno popotnico (splošna izobrazba, samozavest, delovna etika) dobi mladina v zasebnih in kakšno v državnih šolah.

Šola, heh? A je sploh za kaj v redu?

Eddie Etonmayne

Po treh, štirih letih se je debata o buržujih v popularni kulturi iz pop glasbe začela prelivati še v “elitistični geto” dramske igre — in to predvsem zaradi uspešnosti Dominica Westa, Damiana Lewisa, Benedicta Cumberbatcha, Toma Hiddlestona in, kot češnje na torti, Eddieja Redmayna. Redmayne in Hiddlestone sta bila sicer sošolca. Aja, njun sošolec pa je bil princ William.

Z izjemo Cumberbatcha, ki je obiskoval Harrow, so drugi obiskovali Eton (34.434 funtov oziroma 47.480 evrov na leto; za primerjavo, šolanje na Le Rosey v Švici stane 80.000 funtov na leto). 

Zato ni bilo nič nenavadnega, da so letošnje oskarje za glavno moško vlogo nekateri spremenili v veseli tobogan (menda starodavnega) rivalstva med Etonom in Harrowom oziroma Starim Etonovcem (Old Etonian) in Starim Harrowovcem (Old Harrovian), kot pravijo nekdanjim gojencem teh dveh šol. In če je že govor o tem: Stephen Hawking, ki ga je v Teoriji vsega odigral Redmayne, je obiskoval St Albans School, ki velja za najstarejšo zasebno šolo v Britaniji (ustanovljena je bila leta 948). 

Na oskarjih je tokrat torej zmagal Eton, še vedno najelitnejša od vseh najelitnejših zasebnih deških (internatskih) gimnazij v Angliji. Eton je sicer bolj znan kot valilnica britanskih premierov (doslej 19), vendar pa jim očitno ni tuja niti mehka sila, v tem primeru scenske umetnosti. 

In to ni presenetljivo: Eton ima namreč tri gledališke dvorane – največja ima 400 sedežev, kar je malo manj kot Royal Court v Londonu ali pa velika dvorana ljubljanske Drame — ter še dva manjša studija, v njih pa odigrajo tudi do 30 različnih produkcij na leto. Nič čudnega torej, da je Damian Lewis dejal, da gre za “neverjeten kraj”: “Če ne greš na Oxford ali Cambridge, potem imaš občutek, da si pravzaprav že obiskoval najboljšo univerzo... Boljših pogojev ni nikjer drugje.”

Redmaynu, resnici na ljubo, dramske igre in umetniške besede sploh ni bilo treba študirati — na Trinityju v Cambridgeu je študiral umetnostno zgodovino — saj je v gledališkem krožku na Etonu že do osemnajstega leta starosti odigral vse po vrsti, od Konferansjeja v Kabaretu pa do Adele v Poti v Indijo (fantje, v glavnem mlajši, igrajo tudi vse ženske vloge; ena od Redmaynovih prvih — in to zelo dobrih — profesionalnih gledaliških vlog je bila Viola v Dvanajstem dnevu ali Kar hočete v Globeu),obenem pa je bil deležen še najboljše izobrazbe, ki se jo lahko kupi.

Prihodnost kot preteklost

Eddie Redmayne sam po sebi ni problem — čeprav filma Jupiter v vzponu niti on ni mogel rešiti pred samim seboj —, problem je sprenevedanje, da gre pri njegovem uspehu izključno za nadarjenost in nič drugega.

Podobno kot pri popularni glasbi gre namreč za kondicijo, za pripravljenost na kariero. Ter samozavest, delovno etiko in vse ostalo. Torej: neenake ali enake možnosti; bolj neenake, očitno. 

Julie Walters — njena mati je bila poštna uslužbenka, oče pa zidar in slikopleskar — ni bila edina, ki je v zadnjih mesecih opozorila, da sama dandanes preprosto ne bi imela možnosti, da bi postala igralka, tako zato, ker so skoraj popolnoma usahnile štipendije za umetniške študije (to usihanje se je začelo v devetdesetih letih minulega stoletja, ko so štipendije začela nadomeščati dolgoročna študentska posojila), kot tudi zato, ker je propadel sistem klasičnih repertorarnih gledališč v manjših britanskih mestih, v katerih so se brusili številni najvplivnejši igralci, recimo Waltersova, v Liverpoolu, pa tudi Ian McKellen in Derek Jacobi.

McKellen iz izrazito nižjega srednjega sloja in Jacobi iz izrazito delavskega podobno kot Redmayne nista obiskovala igralske akademije, vendar pa sta, to je bilo konec petdesetih, dobila štipendijo za Cambridge — ter poklicno igralsko pot kasneje začela v Coventryju (McKellen) oziroma Birminghamu (Jacobi).

(Eden zanimivejših špetirov o tem je bil med “senčnim” laburističnim kuturnim ministrom Chrisom Bryantom in glasbenikom Jamesom Bluntom. Blunt, ki se je včasih pisal Blount, je bil pred glasbeno kariero dijak na Harrowu (obiskoval ga je z vojaško štipendijo) ter gardist, Bryanta pa je med drugim obotožil, da je “kruljavec, obseden z razrednim razlikovanjem”.)

Vprašanja dostopa mladine iz deprivilegranih slojev v filmske in televizijske poklice se že nekaj let zavedajo tudi na Britanski akademiji za filmsko in televizijsko umetnost, kjer so prav v tednu, ko je Redmayne dobil oskarja, že tretjič razpisali štipendije za pomoč posameznikom, ki potrebujejo “finančno pomoč pri podiplomskem študiju, povezanem s kariero v filmu, na televiziji ali pri računalniških igrah”. Predsednica Akademije Anne Morrison je dejala, da si s štipendijami prizadevajo, da bi v “obe industriji prišli najbolj nadarjeni, ne pa samo tisti z najboljšimi zvezami”: “Z očmi teh ljudi gledamo svet. In ne želimo, da bi se odražala samo ena vizija družbe, torej vizija, ki bi temeljila izključno na izkušnjah ene demografske skupine.”

In to je zelo res. Drugače je namreč čisto mogoče, da bo prihodnost takšna, kot je bila preteklost. Oziroma, kot je opozorila Waltersova: “Vedno več bo gledališča za srednje sloje. Srednji sloji bodo igrali delavski razred, tako kot je bilo včasih.”