S in M in C ali Cerar naj prebere Platonovega Kratila

To so mu po mojem kar upravičeno očitali. Zdaj, ko hoče vsaj (ali celo) nominalno postati “stranka modernega centra”, pa se mu neumna odločitev negativno obrestuje še v obliki farsične bizarnosti.

Ime praznine

Tako kot je Stranka Mira Cerarja (SMC) bolehala za morda nehoteno egomanijo, da ne rečem egocentričnostjo, bo preimenovana v Stranko modernega centra (SMC) dobesedno postala ime politične dezorientiranosti in praznosti. Večjega triumfa nespameti nismo mogli pričakovati: vse zavoljo imena in trapaste ideje, da morajo besede biti permutacije drugih besed z enako začetnico v isti kratici stranke, SMC.

Ob Cerarjevi najavi, da bo stranka na volilnem kongresu (7. marca) postala “stranka modernega centra”, se je kot simptom pojavilo (samo)razkritje, da je to poimenovanje javno ponudil že dr. Žiga Turk v kolumni na Planetu Siol. Da bi bilo vse skupaj še bolj smešno, je bila njegova poanta kritična. Želel je namreč povedati, da Cerarjeva stranka ni “stranka modernega centra”, da pa bi takšno potrebovali. Tako je zapisal:

“[Nekoliko] težji, a še vedno udoben sredinski položaj je “ne levo ne desno, ampak naprej”. Parola je tako zlajnana, da se niti ne spominjam, kdo jo je nazadnje uporabljal. Lepo ji pomaga nasplošno razširjeni odpor slovenskih medijskih voditeljev (in posledično širše javnosti) do politike. Politika je tisto, kar je levo ali desno. Pravijo: ‘Mi pa nismo ne levo ne desno. In če nismo ne levo ne desno, nismo politika. Čeprav kandidiramo na volitvah. Pa še naprej smo obrnjeni, torej bomo govorili o stvareh, o katerih nihče ne ve nič gotovega. In bomo lahko rekli karkoli.’ Za preteklost to namreč ne velja — obstajajo zarečene besede, stari časopisi, statistike, zapisniki, da, tudi rudniški jaški.

Primer iskanja srednje poti je, [če] predsednik parlamenta opravičuje povojne poboje, češ, v okviru naravnega prava je to razumljivo. S tem, da to sicer ni OK, pritegne desnici, levico pa potolaži s tem, da je razumljivo. Pri privatizaciji gospodarstva bomo potegnili z desnico, pri ohranjanju monopola državnega šolstva (naprimer pri noveli zakona o visokem šolstvu) pa z levico. In pri družinskem zakoniku tudi.

Če je center kot praznina prazna soba, si center kot povprečje lahko predstavljamo kot dvorano, polno ljudi, vsakega s svojim mnenjem. Vsi pridejo do besede, organizator pa posluša, zapisuje, ocenjuje in meri, kje je povprečje med socialističnim univerzalnim temeljnim dohodkom in neoliberalno enotno davčno stopnjo. To je potem center. Sem gremo. Downtown!”

Moder/Moderen

V osnovi sprejemam Turkovo kritiko: centrizem, kakršnega ponuja Cerar, je prazna konsenzualnost pritrjevanja vsem, je drugo ime za nenačelnost, z željo ostati všečen in sprejemljiv za vse strani, levo in desno.

Zdaj nam manjka le še razlaga, da je beseda “moderen” vpeljana namesto besede “sodoben” zato, da se ohrani reminiscenca na “moder-nino” Modre Slovenije — medtem ko center pač ni središče, ker se s tem ne strinja centrala. Bo novi slogan za prihodne čase morda “Mislim modro, delujem moderno?”

Medtem ko je STA, ki zna pomolčati, ko je treba, v svet že poslala veselo novico, evangelij o obstoju “Modern Centre Party”, se novinarski komentatorji še niso mogli odločiti, kaj naj si o svetovni unikatnosti tega imena mislijo. No, tu je majhen namig — če že ljubimo modre, s pomočjo Platona.

Kratil ali o poimenovanju

Če rahlo karikiram, si v pragmatični luči težko predstavljamo resne politične cilje nekoga, ki poskuša ime stranke, ki jo vodi, emblematizirati po svojih inicialkah še naprej. Cerar je neracionalno vztrajal prav pri tem — očitno v napačni presoji, da se je kratica SMC prijela in da bi jo bilo greh zavreči. Ampak to je skoraj tako, kot bi predsednik “Stranke Janeza Benča” za svojo SJB menil, da mora postati Stranka ljubiteljev bonsajev, “Gorazd Kopač” pa, da bo poslej vodil Stranko gojiteljev konoplje.

Misel je po svoje tudi metafizična in odpira vprašanja, ki jih je odprl Platon v dialogu Kratil, v katerem je dal besedo svojemu učitelju, heraklitovcu Kratilu, in ga zoperstavil svojemu kasnejšemu vzoru Sokratu. V njem teče razprava o Cerarjevi dilemi.

Platon pojasnjuje “filozofijo jezika” znotraj razprave o pravilnosti imen oz. pravilnosti poimenovanja stvari. Zgodba je preprosta: so jezikovni izrazi že nekaj, kar je nujno determinirano po sebi glede na korelacijo s predmeti, na katere se nanaša, ali pa sta morda jezik in govor po izvoru stvar konvencije, s tem pa arbitrarna stvar dogovora med njunimi uporabniki?

Za heraklitovca je svet v nenehnem gibanju in teku, zaradi česar čutna zaznava ni način, s katero bi lahko predmetnost tega sveta adekvatno zajeli. Kratil je v tem smislu zaradi izmuzljivosti predmetov spoznanja verjel, da ni mogoče točno podati pomenov stvari z besedami.

Po svoje presenetljivo pa vendarle zagovarja tezo o pravilnosti imen ali besed, ki da je naravna: za vsako stvar obstaja pravilno ime ali naziv že po naravi. Pravilnost imena ali poimenovanja je položena že v besede — in prav to je tista tiha premisa, ki jo je kot vzorni kratilovec očitno posvojil tudi Cerar, ko je vztrajal pri emblematični nadaljnji uporabi strankinega imena. Vse poti vodijo do istega naravnega izvora: do S in M in C, v prav takem zaporedju.

Temu nasprotno stališče v dialogu podaja Hermogen: pravilnost neke besede, izraza ali naziva je stvar “dogovora in soglasja” (συνθήκη καὶ ὁμολογία). Ustrezno lahko zato imena tudi zamenjamo in pridodamo, kar je — v končni instanci — stvar onomastike in retorike.

Morda, bi dejal Cerar, vendar ne spreminjajmo črk!

Vrhovni zakonodajalec/poimenovalec/preimenovalec

Zdi se, kot da je Platonov Kratil nastal po tistem, ko je nekdo spremljal porodne težave poimenovanja in preimenovanja stranke SMC. Vrhovni zakonodajalec/poimenovalec/preimenovalec se je odločil ugledati bistvo vsega v samem sebi, v lastnem imenu. Kot da bi stranke modernega centra — karkoli že to pomeni —, lahko rasle samo tam, kjer živijo Miroti Cerarji.

Če bi predsednik vlade bral Kratila, bi lahko videl, da Sokrat Hermogenu sugerira “lepo poimenovanje”. Tako kot tesar ustvari krmilo pod nadzorstvom krmarja, da bo krmilo dobro, mora zakonodajalec ustvariti poimenovanje pod nadzorstvom dialektika, da bo poimenovanje lepo. Kajti poimenovanje ni nekaj neznatnega, nepomembnega — niti ni lastno nepomembnim in naključnim ljudem.

Toda hudič se vedno skriva v črkovnih podrobnostih: čeprav se je Cerar na začetku bahal z afiniteto do filozofije, je dialektik v tem primeru umanjkal.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res pod naslovom Cerar s Kratilom, ali o poimenovanju. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.