Turnir konzerviranih sardin ali kaj si lahko sploh privoščimo

Primerjajmo članek Jerneje Grmadnik Novinar kot samostojni podjetnik. Problematična prekarnost novinarskega poklica v Razpotjih in današnjo kolumno Kliči SP za splošno bedo Mihe Mazzinija na Planetu.

Vprašanje “prekercev/prekarcev” (v medijih) ni nič novega. Citirana teksta sta samo (naj)recentnejša med mnogimi. O tem vedno več govorimo in pišemo, zgodi se pa nič. Stanje aktivne apatije — če lahko tako rečemo — je pred dnevi na Fokuspokusu opisal Luka Lisjak Gabrijelčič: “Problem, ki ni dojet kot političen, [bo] ostal nerešen.”

Prekernost je postala gospodarsko preživetveni way of life, tako rekoč folklora novega proletariata.

Kaj se v resnici dogaja v medijih?

Odvečnost novinarjev kot redno zaposlenih delavcev in neprofitabilnost redno zaposlenih nasploh pa opozarjata še na druge probleme.

Članek v Razpotjih to sicer sugerira v enem stavku, vendar se je ustavil tik pred odgovorom na ključno, malodane retorično vprašanje: “Ali je glede na omejeni slovenski medijski trg vpis na novinarstvo še vedno prevelik?”

Družbena želja, da bi imeli medije, ker so domnevno lukrativna gospodarska dejavnost — pa še družbeno koristni v smislu pluralizma mnenj in državljanske zavesti —, temelji na očitnem, toda namerno spregledanem, zatajenem, potlačenem, realnost zanikujočem dejstvu, da nič od tega ni (nujno) res.

• V Sloveniji ni preveč samo “prekercev/prekarcev”, temveč tudi preveč redno, za nedoločen čas zaposlenih novinarjev.
• V Sloveniji je preveč medijev nasploh.
• V Sloveniji se ne dogaja toliko pomembnega in/ali zanimivega, da bi rabili toliko medijev, kot jih je, in toliko osebja za pokrivanje medijskih vsebin.
• Tudi če bi se v Sloveniji in po vsem svetu skupaj dogajalo dovolj, da bi rabili toliko medijev, jih ne bi rabili, ker ni dovolj ljudi, ki bi jih konzumirali.
• In tudi če bi bilo dovolj populacije, ki bi medije konzumirala, ti ljudje spet ne bi imeli toliko časa, da bi jim posvečali toliko pozornosti, kot je medijska produkcija od njih pričakuje.

Konkurenca kot zdravo in koristno spodbujanje tekmovalnosti, ki da pozitivno vpliva na udeležence v medijski panogi — in v drugih, a še posebej v tej —, v Sloveniji spominja na turnir konzerviranih sardin.

Problem je tudi izobraževalni, pedagoški, strateški: informacijskim, gospodarskim, lifestyle in kulturnim potrebam neprilagojen študij novinarstva je v veliki meri produkcija odvečnih kadrov. Kot da bi zapirali rudnike, a še naprej vpisovali nadobudne na študij montanistike.

Za družbo, ki vidi nekoliko naprej od nosa, študij novinarstva ni tako samoumeven in stabilen kot recimo slovenistika, kjer bomo pač vedno rabili določeno število učiteljev/profesorjev materinščine.

Kaj se v resnici dogaja v tako imenovanem gospodarstvu?

Mazzini pa opozarja na statistične podatke SURS o številu in organiziranosti podjetij v Sloveniji in iz raziskave GEM (Global Entrepreneurship Management) v oz. po Financah. Številke so dejansko šokantne in kažejo, po eni strani, da je med poslovno evidentiranimi skoraj pol samostojnih podjetnikov posameznikov (47,4% in da odstotek iz leta v leto narašča) in da je po drugi “skoraj 43% nastajajočih podjetij lani nastalo iz nuje, ker ustanovitelji ne vidijo druge možnosti za zaslužek”.

Mazzini tendenciozno, a upravičeno pripominja, da je “slišal politike govoriti o [hudem] podjetniškem bumu”, čeprav gre za skoraj pol espejev, pa še skoraj pol od teh jih je nastalo tako rekoč “pod prisilo”.

V Sloveniji se slepimo, da nam sploh ne gre tako slabo. Bolj izpostavljenim medijem, ki so vsem na očeh, in nasplošno malemu gospodarstvu in tako imenovanemu podjetništvu, ki se po nekem čudežu še držita pokonci v senci družbe, je skupno to, da smo zadovoljni z malim in z navidez razveseljivimi statističnimi podatki, ki pa so v resnici brezpredmetni in zavajajoči.

Situacija je resna. Še nikoli ni bilo tako urgentno ugotoviti, kaj in koliko — in seveda po čem — si sploh lahko privoščimo. Narediti si moramo najmanj tri sezname: kaj rabimo, kaj hočemo, kaj si želimo. Lahko pa še več: must have, should have, nice to have, could have, won’t have.

Domača naloga za vso družbo.