Drago Jančar: “Usodo je treba ubesediti.” (1. del)

22.2.2015 / 06:00 Komentiraj
Bil je lep zimski večer, literarni večer: pogovor z Dragom Jančarjem ob — in o — njegovem novem romanu Maj, november.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko smo se jeseni v knjižnici odločili, da bomo povabili Draga Jančarja in predstavili njegov novi roman Maj, november, smo seveda vedeli, da vabimo najbolj branega, najbolj prevajanega in najbolj nagrajevanega slovenskega avtorja. Nismo pa mogli vedeti, da bo v tem času dobil najvišje priznanje, kar jih je kdaj dobil slovenski literat. Za roman To noč sem jo videl (v prevodu Andree Lück Gaye) je v Parizu prejel nagrado za najboljši tuji roman, ki ga podeljuje Združenje francoskih kritikov in založnikov.

Znašel se je v družbi eminentnih avtorjev, tudi nobelovcev: Heinricha Bölla, Güntherja Grassa, Eliasa Canettija, Roberta Musila, Isaaca Bashevisa Singerja, Gabriela Garcíe Márqueza, Maria Vargasa Llose, Orhana Pamuka…

Maribor, Jančarjevo rojstno mesto, se je sicer vpisal na svetovni literarni zemljevid že z romanom Severni sij, s to nagrado pa še toliko bolj. V mestu razmišljamo, da bi v počastitev nagrade znova postavili vsaj en svetlobni napis z naslovom nagrajenega romana, kakršni so bili v mestu postavljeni v času EPK. Slišati pa je tudi načrte, da bi uvedli turistično literarno pot po sledeh Jančarjevih del.

Profesorica slovenskega jezika in dolgoletna voditeljica literarnih pogovorov Zora Jurič se je z Jančarjem pogovarjala 20. januarja v okviru Literarnih postaj, ki jih prireja Mestna knjižnica.

Irène Némirovsky

Kako so te počastili v Parizu? In ali ob takšnih priložnostih naš predsednik države pošlje pisatelju čestitko?

Predsednik pošlje čestitko. Tudi na kavo me je povabil. Moram pa povedati, da imam z vsako vašo uvodno besedo večjo tremo, kot sem jo imel ob govoru na podelitvi. Predvsem pa bi odsvetoval, da organizirate tisto literarno pot, ker bi bila precej alkoholna. Po precej gostilnah in bifejih bi nas vodila. Seveda pa bi je bili mariborski gostinci veseli.

Skratka, kaj naj rečem? Seveda me je razveselila ta nagrada. Naj povem še enkrat, kar sem povedal že v Parizu. V zahvalnem govoru sem se spomnil na francosko pisateljico po imenu Irène Némirovsky. V Pariz je pribežala iz Sankt Petersburga med boljševiško revolucijo. Tam je začela študirati francoščino in uspela kot pisateljica. Napisala je roman David Golder, ki je bil v Parizu velikanska uspešnica. In takrat je Irène Némirovsky pisala prijateljici: “Pa zakaj toliko razburjenja zaradi te drobne knjižice? Jutri bo pozabljena, tako kot se v Parizu pozabi skoraj vse.” Tudi velika nagrada se pozabi. 

Moram pa povedati, kaj se je pozneje zgodilo z Irène Némirovsky. Njo so res pozabili. Čeprav je kot Judinja prestopila v katoliško vero, so jo nacisti leta 1942 ob pomoči francoske policije aretirali in odpeljali v Auschwitz. Za njo je izginila vsaka sled. Dvajset, trideset let je bila pozabljena. Najprej je bila seveda vojna, potem so prišli drugi dogodki in tako je bila Irène Némirovsky neobstoječa oseba. Tisti kratki stavek iz pisma njeni prijateljici se je popolnoma uresničil. Potem pa sta njeni hčerki našli rokopis novel Francoska suita in ga izdali. Takrat so se vsi znova spomnili Irène Némirovsky in začeli razmišljati in govoriti o tem, zakaj je izginila. Njena literatura je preživela. Ne samo Francoska suita, tudi njen prvi roman so ponatisnili. Skratka, nesrečna usoda avtorice, srečen konec za njeno literaturo.

Ampak nagrade se vseeno pozabijo. Takrat smo o njej še govorili, že čez nekaj dni pa sem bil v slovenski realnosti.

Francija je tvoja druga literarna domovina. Nagrade nisi dobil ravno čez noč, v Franciji že dolgo objavljajo tvoja dela. Za Zvenenje v glavi si že prej dobil priznanje za spregledan roman. Kaj meniš o zadnjih dogodkih v Franciji? Se krog naše svobode v imenu svobode paradoksalno zapira?

Pogovor je potekal dva tedna po terorističnem napadu na Charlie Hebdo; op. ur.

Prva pomembna kritika kakšne moje knjige — zbirka novel Joycev učenec — je izšla leta 2003 prav v Charlie Hebdoju. Napisal jo je znameniti francoski kritik Michel Polac. Tako sem se ob teh dogodkih spomnil ljudi, ki so takrat v redakciji imeli mojo knjigo. Čeprav je to satirični časopis, so gojili oziroma gojijo tudi literarno kritiko. Drugačno kot veliki časopisi, ampak vseeno resno, to ni bila satira.

Charlie Hebdo

Ti dogodki so nekaj, kar nas vse pretresa. Nekaj, o čemer moramo razmišljati. O tem sem pisal že pred leti, tudi okrog leta 2003, ko se je vse skupaj šele začenjalo. V eseju Duša Evrope sem napisal nekaj misli o tem, da je vprašanje, kako muslimane integrirati v evropsko razsvetljensko tradicijo, veliko vprašanje prihodnosti. Danes je to videti kot kvadratura kroga. Seveda gre za ekstremizem, ampak bistva evropskega razsvetljenstva ni mogoče determinirati znotraj religioznega območja. Krščanstvo je pristalo na kompromise z velikimi reformami, pretresi  — pa ne samo z reformacijo, tudi s poznejšimi. Adaptiralo se je, pravzaprav je pristalo na neko laično obliko, medtem ko v islamu očitno in zaenkrat to ne gre. Evropski muslimani si verjetno želijo, da bi se te stvari spremenile. Tudi v Sloveniji to slišim, ampak glede tega je še veliko vprašanj.

Po drugi strani pa nas tudi mora biti strah lastne ksenofobije, ki je neprijetna in lahko povzroči strahotne pretrese. Seveda pa je tu problem njihove adaptacije — torej vprašanje, kako ohraniti in dovoliti svobodo za ene in druge. Zdi se mi, da bo ta vojna še trajala, preden najdemo nek modus vivendi. Zaenkrat pa smo v alarmantnem in napetem položaju. Pri nas se hvala bogu to zaenkrat ne dogaja. Seveda pa se nas ti dogodki kot Evropejcev dotikajo.

Krščanstvo je pristalo na kompromise z velikimi reformami, pretresi. Adaptiralo se je, pravzaprav je pristalo na neko laično obliko, medtem ko v islamu očitno in zaenkrat to ne gre.

Na pobudo Tomaža Pandurja ter v izvedbi Ateljeja Japelj in Livije Pandur so v Mariboru v okviru EPK 2012 postavili neonske napise z naslovi Jančarjevih del. — [Fotografija: Marko Crnkovič/Fokuspokus.]

Temna zarja v ritmu klezmerja

Lani je minilo štirideset let, odkar si izdal prvi roman Petintrideset stopinj. Malo sem listala po romanu in ugotovila, da tudi tam hodijo po ulicah teroristi. Neki drugi sicer, ampak…

Tisto je bilo zafrkantsko, študentsko pisanje. Sicer je bilo napisano v nekem ozračju, ampak tega ne bi jemal resno.

Roman Maj, november je zdaj tvoj deseti: Petintrideset stopinj, Galjot, Severni sij, Posmehljivo poželenje, Zvenenje v glavi, Katarina, pav in jezuit, Graditelj, Drevo brez imena, To noč sem jo videl, Maj, november. Ta zadnji se dogaja v sedanjosti, česar nismo navajeni, ponavadi nas pelješ v zgodovinski čas. Roman pa uvedeš s Prešernovimi verzi iz Slovesa od mladosti: “Mladost! vendár po tvoji temni zarji srce bridkó zdihuje, Bog te obvarji!”. Šele pozneje se mi je posvetilo, da so ti verzi pravzaprav ključ do tvojega romana in da je usoda protagonista Cirila Kraljeviča podobna temu, o čemer poje pesnik. Si imel to v mislih, ko si pisal?

Pri svojih letih sem pisal o mladem človeku, navsezadnje sem bil tudi jaz nekoč mlad. Razmišljal sem o mladosti, kakršnakoli že je bila. Tudi če je težavna, težka, “temna”, kot pravi Prešeren, srce po njej vzdihuje. Fanta sem postavil v čas, ko zapušča mladost, prehaja v zrela leta, ko se bo treba odločiti, ali bo v življenju naredil nekaj bistvenega. In čeprav pozneje v romanu izvemo, da njegova mladost ni bila lahka, vendarle določa te velike odločitve, ki jih je treba v nekem trenutku sprejeti. Te odločitve ni zmožen, kljub temu pa o tem razmišlja. Ampak že v to temno zarjo je položena njegova usoda, splet njegove usode in njegova nezmožnost, da bi nekaj naredil.

Pred pogovorom smo poslušali klezmer v izvedbi sijajne mariborske zasedbe Kontra Kvartet. “To je ena taka fina judovska muzika,” pravi o tej zvrsti tvoj junak v romanu. Ciril Kraljevič na Dunaju igra v klezmer “bandi”, kot jo sam imenuje. In menda je bilo tako, da ti je idejo za začetek romana dalo srečanje z violinistom, ki je igral v podhodu podzemne.

Na Dunaju sem videval fanta, ki je igral na violino. Na Dunaju je veliko takih glasbenikov. Igral je Mozarta. Dobro ga je igral, poslušal sem ga in začel razmišljati, kaj ga je prineslo. Je študiral na konservatoriju, pa nima denarja in mora kaj zaslužiti? To se pogosto dogaja. Morda pa je v življenju zabredel? Morda gre za neko drugo pomoto? Morda iz nekih razlogov ni mogel doštudirati? Morda nima staršev? Morda je begunec? O takih stvareh sem razmišljal. Namenoma se s tem fantom nisem spustil v globlji pogovor. Mimogrede sva spregovorila nekaj stavkov, ampak to ni bilo dovolj.

Tako sem začel razmišljati, kaj naj pravzaprav z njim. Časopisi so polni vprašanj, kaj se dogaja z mlado generacijo. Tudi sam poznam veliko mladih, ki so doštudirali, pa pri svojih tridesetih še vedno živijo pri starših in ne najdejo služb. To je problem, o katerem bi bilo mogoče kaj reči tudi v literaturi, ne samo skozi eksplicitno formo člankov. Pravzaprav gre vedno za posamezno usodo, za enega samega človeka. Kakorkoli že to moralistično zveni, hotel sem, da bi se videlo, da gre zares, da gre za posamezno človekovo usodo, usodo posameznika, ki je lahko resnična in pogosto tudi je resnična. Veliko takih primerov poznam.

Usoda je potrkala na Škotska vrata

Klezmer sem prvič slišal pred davnimi leti nekje v majhnem mestu na litovsko-poljski meji. Ansambel ga je igral v stari, zapuščeni sinagogi. Pozneje sem izvedel, da so od tam Jude izgnali. Nekoč je živelo veliko Judov v tistem delu Poljske in Litve, za njimi pa je ostala samo sinagoga. Izkazalo se je, da so pri tem precej sodelovali tudi Poljaki, ne samo nacisti. Potem pa je prišla mlada generacija, ki je to glasbo odkrila in jo začela oživljati v spomin na izginulo ljudstvo, ki je toliko let živelo med njimi. In tako so v tej sinagogi igrali krasno klezmer glasbo. Zelo mi je bila všeč. Vso noč smo jo poslušali.

Maj, november je že naslov novele v zbirki Pogled angela. Ocenjevalci tvojih del so pisali, da so tvoje kratke zgodbe tako nabite z vsebino, da bi lahko iz vsake nastal roman. Toda tokrat si si od samega sebe izposodil samo naslov, zgodba pa je čisto drugačna. Kratka zgodba govori o zaporniku in o ljubezni, ki se začne v maju, konča pa v novembru. Nasprotje med razcvetajočo se majsko pomladjo in otožnim novembrom je zate očitno vznemirljiva tema. To nasprotje med dobrim in zlim, med svetlobo in temo. Kot da se sprašuješ, od kod nenadoma to zlo v človeku, od kod pride tista klofuta, od kod tisto húdo?

Hja, na to ne znam odgovoriti in zato se v svojih knjigah to sprašujem. Naslov romana ni naključen. Delovni naslov je bil Goslač, ker sem razmišljal o tistem fantu. Pa se mi je zdelo, da bi bilo preveč pejorativno, ker je goslač v ljudskem smislu sicer prikupen naziv, violinist pa je le nekaj drugega, ne. Potem pa sem spoznal, da gre tudi tu za Prešernovo “temno zarjo” iz preproste želje po življenju in radosti. Življenje se začne spreminjati v dolge, deževne, temačne novembrske dneve. Oboje se zgodi tako v romanu kot v noveli.

Tvoji prvi stavki v romanih so izjemni, človeka kar osupnejo. Prvi stavek v tem romanu se glasi takole: “Mladi violinist na postaji Schottentor ni mogel vedeti, da se po stopnicah z malce nezanesljivimi koraki spušča nič manj kot njegova usoda.” Kakšen stavek! Kako je s to usodo? Včasih jo v zvezi s tvojimi deli pišejo celo z veliko. Je usoda sploh lahko intimna, osebna? V kakšni meri je povezana s kozmično usodo? V tem konkretnem primeru in nasploh?

Da se ne bodo bralci ustrašili: takoj za prizorom, opisanim v tem stavku, vidimo nekoliko okajenega moža, okroglega in srednjih let, z razvezano kravato, ki je prišel s poslovnega sestanka, nekoliko podrgnjen po rokavu. Gospod, ki gre mimo glasbenika in mu vrže denar, to je ta usoda. Pozneje se izkaže, da je to na neki način res, zato sem hotel nekoliko relativizirati.

Ljudje se včasih bojijo mojih tekstov, ker mislijo, da se bodo dogajale same strašne stvari. Saj se, ampak to je vprašanje usode: zakaj se nam je zgodilo ravno to, zakaj se nam ni zgodilo nekaj drugega? Za pisatelja je to vprašanje, na katerega ne znamo odgovoriti ne s teološkimi ne s filozofskimi sredstvi. Je pa dobro za zgodbo.

Gre za poskus opisa ene od usod. To ni velika, dramatična usoda, to ni junak, ki recimo zaneti upor v zaporu… Je samo preprost mlad fant, ki bi nekaj rad, pa mu ne gre. Vseeno pa je tudi ta usoda pomembna, bi rekel, kot je vsaka usoda pomembna. Usodi je treba dati življenje. Treba jo je ubesediti.

Zakaj se nam je zgodilo ravno to, zakaj se nam ni zgodilo nekaj drugega? Za pisatelja je to vprašanje, na katerega ne znamo odgovoriti ne s teološkimi ne s filozofskimi sredstvi. Je pa dobro za zgodbo
FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE