Zobec na Višarjah: Problem narekovajev v medijih ni problem v narekovajih

8.8.2019 / 06:10 1 komentar
Čudež predmoderne besede »oblastnik«. »Babica, zakaj tako čudno govoriš?« — »Zato, da me boš bolje slišala in razumela.«
NAROČI SE PRIJAVI SE

Boris Vezjak je pred dnevi opazil narekovaje, ki jih je v naslovu enega od svojih člankov presenetljivo uporabila STA. Šlo je za poročilo o 31. romanju treh Slovenij na Sv. Višarje to nedeljo, kjer je imel govor vrhovni sodnik Jan Zobec. Tako je glasil headline: Sodnik Zobec na Svetih Višarjah kritičen do "oblastnikov".

Nepravilna ali neprimerna raba (ali neraba) narekovajev — in/ali znakov za narekovaje, če smo že pri tem — je v medijski slovenščini tako pogosta, da je prav čudno, da jo še sploh kdo opazi. Niti jaz tega skoraj ne opazim več.

Imam pa zato marsikaj povedati o narekovajih. Imam se za strokovnjaka za narekovaje.

V konkretnem narekovajnem primeru se skriva še veliko več kot nepomembno nedeljsko poročilo o neki prireditvi.

»Pa poglejmo.«

Diapazon dogodkov

Za digresiven začetek naj opozorim, da v treh desetletjih, odkar obstaja romanje treh Slovenij, za to prireditev še nismo slišali (ali si je vsaj nismo zapomnili).

Mimogrede še ena samonanašalna: ali bi moral dati »romanje« ali »tri Slovenije« (ali vse te tri besede hkrati) v narekovaje? Morda pa res. Ker če prav razumem, je »romanje« neke vrste religiozni treking, medtem ko so »tri Slovenije« (matična, zamejska, izseljenska) metafora, ki je sicer v nasprotju z enostjo, edinostjo in nedeljivostjo domoljubne domovine.

Ne vem, včasih celo jaz odpovem.

Hočem skratka reči, da R3S@†V v tem smislu spominja na Vseslovensko srečanje, za katerega smo nedavno po Židanovi neminljivi zaslugi ugotovili, da je bilo letos že ne več ne manj kot 18. po vrsti.

To sta verjetno samo dve med mnogimi prireditvami, ki niso od včeraj, a šele zdaj prihajajo v medije, če že ne v središče pozornosti.

Ljubitelji tako imenovanega medijskega pluralizma bi morali biti navdušeni. Mediji očitno širijo diapazon dogodkov, ki jih pokrivajo. Resda še vedno prevladujejo borčevske bakhanalije, toda očitno zaide v medije tudi vedno več alternativnih, celo cerkvenih prireditev — namreč takih, ki nimajo nobene zveze z brezjanskim trekingom 15. avgusta.

Oblastnik je bil Herod

»Oblastnik« je definitivno beseda, ki bi morala biti v moderni slovenščini skoraj vedno v narekovajih. »Oblastnik« je nekaj takega kot »zaslužkar«: praviloma pejorativna, vendar praviloma tudi pomotoma posiljena s pomenom, ki ga ne bi smela imeti.

Beseda »oblastnik« brez narekovajev ustreza kvečjemu osebam, kakršna je bil recimo svetopisemski Herod kot guverner Galileje ali kak absolutistični vladar. Morda na nižji in posplošeni ravni tudi birič ali valpet, pozneje v prenesenem smislu tudi kakršen- in katerikoli uradnik ali celo žandar, ki je imel možnost eksercirati oblast.

Pomen besede »oblastnik« v narekovajih je po mojem relativno nov. Raba ni bila razširjena niti pod najhujšimi oblikami oblasti 20. stoletja. Ljudje so tudi takrat za »oblast« in njene nosilce uporabljali metaforične besede, vendar bolj konkretne.

»Oblastnik« je definitivno beseda, ki bi morala biti v moderni slovenščini skoraj vedno v narekovajih. ​»Oblastnik« je nekaj takega kot »zaslužkar«: praviloma pejorativna, vendar praviloma tudi pomotoma posiljena s pomenom, ki ga ne bi smela imeti.

Politološko ali publicistično

»Oblastnik« je predmoderna beseda, ki v bistvu nima veze z besedo »politik« as we know it, zato je v današnjih kontekstih tudi izrazito grda.

Naj še dodam, da je raba besede »oblastnik« po mojem nepreverjenem, a zanesljivem občutku omejena na družbe s kratko in nelepo demokratično tradicijo.

Trdim še, da govorci, ki jo na vse pretege, nepremišljeno, ob vsaki priliki, po nemarnem in brez zardevanja uporabljajo, nimajo niti najmanjšega posluha za stil.

Stil oz. pomanjkanje stila je kolateralna škoda nedemokratičnih političnih sistemov. To verjetno izvira iz navajenosti na splošen vzorec zavitega izražanja, da ne rečem nakladanja — in to tako na oblastni kot na uporniški strani. 

Politološko ali publicistično sicer razumem, kaj hoče nekdo povedati, ko govori o »oblastnikih«. A z uporabo te berglaste besede dokazuje, da večinoma nima racionalnih argumentov za nezaupanje do države oz. politikov, in da v resnici računa na to, da se bodo naslovniki z njim emocionalno strinjali. Ker imamo itak vsi poln kufer politikov in ker jim zato paše etiketa »oblastnik«.

Politološko ali publicistično razumem, kaj hoče nekdo povedati, ko govori o »oblastnikih«. A z uporabo te berglaste besede dokazuje, da nima racionalnih argumentov za nezaupanje do države oz. politikov, in da v resnici računa na to, da se bodo naslovniki z njim emocionalno strinjali. Ker imamo itak vsi poln kufer politikov in ker jim zato paše etiketa »oblastnik«.​

Nov glagol: »onarekovajiti«

Pameten, četudi nepremišljen mož, kakršen je dr. Zobec, je na Višarjah to besedo nadgradil. Ni je uporabil samo v pejorativnem pomenu politika, ki nam gre pač populistično na živce že zato, ker je politik, sam po sebi, temveč je »oblastnikom« pripisal tudi nedemokratičnost, konkretno »odpor do vrednot ustavne demokracije«. Torej neke vrste nelegitimnost, vsaj moralno.

Če se vrnem k iztočniškemu tekstu oz. naslovu, je treba reči, da je STA na nek način ali po svoje ravnala prav, da je besedo dala v (citatne) narekovaje. Brez narekovajev bi naslov izpadel, kot da STA misli — ali se vsaj strinja z Zobcem —, da so pri nas na oblasti oblastniki.

Odsotnost narekovajev je v slovenskih medijih problem od nekdaj. Zato, ker vzbujajo občutek identifikacije, da ne rečem celo ideološke simpatije, španovije med citirancem in citatorjem.

Memento incidentič

Jasno in pomenljivo pa je, da je STA na lepem čudežno zaštekala pomen (citatnih) narekovajev — ravno v Zobčevem primeru.

Sam ne bi šel tako daleč kot Vezjak, da bi državni agenciji pripisal, da je »oblastnike« dala v narekovaje zato, da bi govornikovo kritično poanto omilila in svoje kruhodajalce zaščitila pred njegovimi ostrimi besedami.

Težko je reči, zakaj so besedo onarekovajili ravno tokrat. Morda zato, ker jim gre Zobec na živce — tako kot zaslužkarji brez narekovajev.

Morda pa tudi zato, ker so ne neupravičeno sklepali, da bi bilo vrhovnemu sodniku všeč, če bi citatno izpostavili to ključno besedo, ker tudi sam rad uporablja stilno, emocionalno, hiperbolično, da ne rečem mnenjsko zaznamovane besede.

Če se še namreč spomnite Zobčevega incidentiča z varnostnikom, potem veste, da je takrat govoril, da ga je preveč vneti vunbacitelj — v nasprotju z videoposnetkom nadzorne kamere — »napadel«, »trdo prijemal«, »verbalno poniževal«, »vlekel«.

Rdeča kapica

Problem medijske rabe narekovajev ni samo v njeni odsotnosti, niti v arbitrarosti in nepredvidljivosti. Problem je predvsem v tem, da javni govorci — kar smo žalibog dandanes skoraj vsi — nasploh govorijo v narekovajih. Ne da bi citirali.

Slovenščina je postala jezik narekovajnega izražanja. Vse, kar izrečemo, je v narekovajih. Ali natančneje: nič od tega, kar izrečemo, ni mišljeno totalno dobesedno. Vse je pretirano, potencirano, slikovito, emfatično, afektivno. Vse je v prenesenem pomenu. Ampak saj vemo, kaj hočemo povedati, ne?

Normalno jezikovno senzibilizirani — kar bi človek od novinarjev skorajda pričakoval — bi vso to novodobno slovensko družbenopolitično leksiko morali dajati v narekovaje. Kar pa seveda ni mogoče, saj bi bili teksti še bolj (grafično) nečitljivi, kot če bi feministični enakopravnosti na ljubo vedno in dosledno uporabljali obe spolno zaznamovani verziji besed s podčrtaji.

Zdaj je videti, kot da je bil Zobec prva žrtev nenadnega ozaveščenja državnega novinarskega vzora glede narekovajev. Paradoksalno pa je, da človek na Višarjah ni rekel nič takega, česar ne bi rekel že kdo drug, in da so mu narekovaji, ki jih je STA nataknila, pasali tako, kot bi pasali komurkoli drugemu. 

Babica, zakaj tako čudno govoriš? Zato, Rdeča kapica, da me boš bolje slišala in razumela.

Paul Delaroche: Herodiada, 1843. — [Wallraf-Richartz Museum, Köln]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE