Nova politična korektnost. Na orožnih vajah pri Andreju Šišku.

Včeraj sem v Delu prebral reportažo Novice Mihajloviča o dnevu, ki ga je preživel na taboru tako imenovane štajerske varde nekje na Kozjanskem.

Nisem vedel, ali naj se smejem ali zgražam. Bilo je obenem smešno in mučno. Smešno, ker je Šiško smešen že sam po sebi, kaj šele njegov infantilni militaristično-domoljubni projekt.

Mučno pa se mi je zdelo, ker se kot državljan z občutkom za civilnost in z zaupanjem v državo počutim bolj doma in varnejšega brez štajerske varde in brez belokranjske vaške straže. Brez tega glasnega, eksplicitnega, ponarodelega patriotizma tipa panter-mati-domovina-bog-požegnaj.

In nenazadnje: ne postanem histeričen, ker se ilegalci švercajo čez mejo. Meja pač ni wasserdicht. Jih bodo že ulovili.

Državljansko kurjo polt dobim, če vidim samozvano vojaško enoto — pa čeprav mi gre pri tem na smeh —, ne pa če se kak migrant izmuzne našim (pooblaščenim) graničarjem.

Pešadija

Malo mučno pa je bilo to brati tudi zato, ker je avtorjev attitude dvoumen: doživetje z vardo je bilo očitno smešno tudi njemu, vendar se je potrudil napisati vljudno, neprizadeto, nepristransko, če ne celo razumevajočo reportažo. Temu primerno je zadevo pokomentiral v spremni Temi dneva:

»[Nimamo se] pravice norčevati iz tistih, ki jih množične migracije in s tem povezane težave skrbijo. […] Prestrašen in negotov človek, ki ima občutek, da ga država, ki ji plačuje davke tudi zato, da ga varuje, ne varuje dovolj dobro, lahko v trenutku stiske naredi veliko škode. Sebi, svojim bližnjim in tudi svojim sodržavljanom, ki se njegovim strahovom posmehujejo.«

O kom ali o čem sploh teče beseda? Komu se ne smemo posmehovati? »Generalu Ivanu«, ki se je kot kak čefurski svat v beli limuzini (z ruskimi zastavicami) pustil pripeljati pred mariborsko sodišče na začetek sojenja Andreju Šišku? Ali morda Blažu Zidarju, frontmanu belokranjske vaške straže, in njegovim pešadincem z maloobmejnimi neprepustnicami?

Za 180°

Problem s tem Novičinim komentarjem je v tem, da ne loči čisto dobro med ljudmi, ki jih ilegalni migranti skrbijo, ker njihove mimohode čutijo na lastni gmajni, in tistimi, ki jih to skrbi samo zato, ker se čutijo dolžne pod slovensko zastavo teoretizirati o zunanji in notranji politiki, pa o varnostni politiki, pa o sociologiji, zgodovini, domoljubju, podnebnih spremembah, nalezljivih boleznih, rasni in civilizacijski superiornosti, pa še o multikulturalizmu in psihoanalizi za nameček.

Delova reportaža je tipičen primer nove politične korektnosti. Še preden so desničarji zares anihilirali tisto staro politično korektnost, ki je služila manjšinam in deprivilegiranim — da ne omenjam spoštovanja do drugih ras in civilizacij —, že smo dobili novo! Nova politična korektnost je zapoved, da ne smeš nič slabega reči ali napisati o … — populistih. Zadeva se je obrnila za 180°. Prej nič slabega o enih, zdaj nič slabega o drugih. Vsakdo ima svoje razloge za to, kar dela in kot misli. Nič hudega, če nima argumentov. Vse je treba razumeti in spoštovati.

Majhen korak za Slovenca, a velik skok za človeštvo

Od razumevanja in spoštovanja misli in ravnanja drugih do odobravanja pa je samo majhen korak za Slovenca, a velik skok za človeštvo.
Pred petimi meseci sem — politično nekorektno po starem in po novem — napisal takole:

“Šiško in njegova banda so smešen, pa vendar strašljiv prispevek k slovenski blaznosti. Potlačili smo jo globoko v podzavest, da ne bi kdaj slučajno spet priplavala na površje. […] A to spet prihaja na dan. Proti temu folku smo nemočni. Še tem bolj, ker jim sistem, ki bi jih rad ustavil, v bistvu pomaga. Ali ima država, kjer kolovodji klovnov sodijo zaradi ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve, sploh prihodnost?”

Se pardoniram. Problem ni samo sodišče, ki preganja paravojsko s fračami, ki se bori proti samorogom. Problem je tudi v tem, da v duhu nove politične korektnosti poskušamo čudake na vse pretege razumeti, češ, reveži, »občutek« pač imajo, »da jih država […] ne varuje dovolj dobro« — kot pravi Mihajlovič —, zato da se jim ne smemo posmehovati.

Izrecno ponavljam

Neposmehovati se nekomu pa seveda ne pomeni, da njegovo izvajanje sprejemaš z razumevanjem. V takih borderline primerih lahko razumevanje celo pomeni odobravanje. Še posebej, če ne ločiš med razumevanjem kot interpretacijo in kritiko na eni strani in razumevanjem kot sprejemanjem na drugi.

Radi, preradi govorimo o normalizaciji neprimernega in nedopustnega izražanja in delovanja. Tako to gre. Šiško je bil še včeraj za sodišče državni sovražnik številka ena, za vse druge normalne pa smešen pajac, ki ne zna povedati treh konsistentnih stavkov.

Toda že danes njegov — izrecno ponavljam — infantilni militaristično-domoljubni tabor blagohotno normalizirajo kot prijeten piknik prijaznih paratrooperjev z zračnimi puškami. In potem se temu še niti ne smemo smejati, ker to delajo zato, ker jih skrbijo migracije?!